Od:
Društvo za ENO glasbo
Eipprova 19
1000 Ljubljana
drustvo@enoglasba.info
Za:
Ministrstvo za gospodarstvo
Kotnikova 5
1000 Ljubljana
gp.mgrt@gov.si
Datum: 28. 9. 2015
Zadeva: Pripombe na Predlog Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP) OSNUTEK
Spoštovani,
Za izhodišče razgovorov o spreminjanju zakonodaje o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic se ozrimo v zgodovino leta 1995, ko je bil sprejet prvi slovenski zakon o pravici avtorja. Kljub temu, da je bilo kolektivno upravljanje pravic v težkem obdobju vzpostavljanja novega sistema – stari je z razpadom Jugoslavije razpadel tudi sam – je bila konfliktnost med akterji najmanjša. Ta, izvorna verzija ZASP-a, je bolj dosledno spoštovala načela in je bolj jasno določala pravila, kot vse novele, ki so se, vsled interesnih pritiskov komercialnih uporabnikov avtorskih del, oddaljevale od načel avtorskega prava in so z nelegitimnim relativiziranjem pravice avtorja uspele zasejati kaos.
Predlagamo in prosimo, da se začarani krog:
– neustrezna regulativa zaseje konflikt;
– konfliktnost postane izgovor za več neustrezne regulative;
prekine.
Dolgoročni red lahko prinesejo samo spontani in svobodno sprejeti sporazumi, ne pa zmedeno nenačelna zakonodaja. Zato predlagamo, da se sprememba zakonodaje zasnuje na prvotni različici ZASP iz leta 1995, namesto, da se skuša obilico nenačelnih popravkov dopolniti z novimi nenačelnostmi.
Z zakonom je mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine. Pravice, ki je zapisana v ustavi, ne sme odvzeti ali zmanjšati noben zakon. Čim pa zakon predpisuje način uresničevanja pravice, jo na nek način omeji oziroma okrni. Pri opisovanju načinov uresničevanja pravice se mora zato vedno postavljati in čim večkrat ponavljati vprašanje: “Ali je to res nujno v naravi te pravice?”
1995 je ZASP v 21. členu opisal in definiral vsebino MATERIALNE AVTORSKE PRAVICE:
(1) Materialne avtorske pravice varujejo premoženjske interese avtorja s tem, da avtor izključno dovoljuje ali prepoveduje uporabo svojega dela.
(2) Če ni s tem zakonom drugače določeno, je uporaba avtorskega dela dopustna le, če je avtor v skladu s tem zakonom in pod pogoji, ki jih je določil, prenesel ustrezno materialno avtorsko pravico.
potem pa je v 2. odstavku 153. člena neustrezno relativiziral absolut volje avtorja v nejasno “odobritev” s strani državnega uradnika:
(2) Kolektivna organizacija predloži splošne tarife v odobritev uradu. Odobrene splošne tarife se objavijo v uradnem glasilu Republike Slovenije.
s čimer je zasejal velike konflikte. Takoj, ko so komercialni uporabniki dojeli, da stroški njihovega poslovanja niso odvisni od tržnih dejstev, ampak od “dobre volje” državnega uradnika, so začeli glasno stokati, tarnati in sprožati sovražne medijske kampanje proti kolektivnim organizacijam. V tem okolju se državni uradnik ni najbolje znašel:
- če bi ravnal strokovno, bi predlagane tarife potrdil, saj za zavrnitev ni imel argumentov;
- če bi ravnal strokovno, bi predlog tarif argumentirano zavrnil in dal jasno vedeti, da ne govorimo o “izključni” ali o “poplačilni” pravici temveč o “zakoniti oz. prisilni licenci”;
- zato je ravnal “politikantsko”, predloga tarif ni ne potrdil in ne zavrnil, opustil je dolžno dejanje in zavlačeval; tako da je po dolgih letih brezpravja njegovo ravnanje obsodilo tudi Upravno sodišče, kamor so se bili ustvarjalci prisiljeni zateči po pomoč pred uradniško samovoljo.
Takrat so mnogi opozarjali tudi, da se področje kolektivnega upravljanja (poleg nejasnosti kdaj, zakaj in kako je možna državna intervencija v tarife) ureja prenormativno, saj dopušča premalo svobode v organiziranju in ne omogoča spontanih tržnih interakcij tam, kjer državne intervencije niso potrebne. Z novelami ZASP, ki so prinašale samo nove nejasnosti, omejitve in zaplete, pa je konfliktnost naraščala.
2001
163.č (4) K spremembam statutov in splošnih tarif mora dati poprejšnje soglasje Urad. Če Urad v dveh mesecih od izročitve pravilno sestavljene zahteve ne izda soglasja, se šteje, da je bilo soglasje dano.
Dodatek “Če Urad ne izda soglasja, se šteje, da je bilo soglasje dano.” je nameraval omiliti konflikte, ki so nastajali, ker se v postopku izdajanja soglasja k tarifam Urad ni ravnal pa Zakonu o upravnem postopku in se ni držal nobenih rokov oziroma (ne)soglasja sploh ni izdajal. Žal je nastala samo še večja zmeda, saj ni bilo točno jasno katere (če sploh) tarife veljajo. (Npr. SAZAS je imel na spletni strani objavljene kar tri (3) različice tarif – zmeda glede veljavnosti različic je sprožila tudi dolgoletne sodne postopke!)
2004
Omejevanje avtorjeve volje s strani državnega organa je bilo končno umaknjeno, vendar se je avtorjeva volja omejila v še dosti bolj nevarno nenačelno “soglasje uporabnikov”:
156.č. (1) Kolektivne organizacije sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov, ki v skladu z zakonom uporabljajo varovana dela iz repertoarja kolektivnih organizacij, skupne sporazume predvsem o pogojih in načinih uporabe teh del ter višini nadomestil za njihovo uporabo.
Umik pavšalnega predhodnega soglasja Urada, k tarifam, ki jih določijo avtorji, bi bil dobrodošel, če ne bi za nove zaplete poskbela nejasna predpisovanja sporazumov, za katere nihče ne ve točno s kom in zakaj, čemu in kako naj bi se sklepali. Sporazumi so lahko plod svobodne izbire in tržnih pogajanj, ne pa produkt prisilne regulative.
Povsem nenačelna novost je bila tudi določba:
158.č. (2) Če pogodba o neizključnem prenosu pravic za uporabo varovanih del ni sklenjena, se šteje, da je ustrezna pravica prenesena, če uporabnik položi na račun kolektivne organizacije ali pri sodišču oziroma notarju znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija.
ki omogoča, da se pravica avtorja prenaša povsem mimo in brez volje avtorja, kar je v izrecnem nasprotju s temeljnim 21. členom ZASP-a.
Dodatne nejasnosti so prinesle tudi nepotrebne in neumestne določbe o mediaciji (163.č.).
2006 februar
Dodatne nejasnosti so prinesle tudi nepotrebne in neumestne določbe o arbitraži (163.a.č.).
2006 december
156.č. (2) Tarifa se določi s skupnim sporazumom med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov ali, če to ni mogoče, z odločbo Sveta za avtorsko pravo.
Ker nenačelni posegi v pravico avtorja – “prisilni sporazumi” niso prinesli reda in miru, je bilo potrebno avtorsko pravico odmakniti še dlje od volje avtorja v nekakšen konstrukt iz časov planskega gospodarstva.
Kadar je avtorju odvzeta pravica, da sam postavi svojo ceno, ne moremo več govoriti o pravici avtorja, saj od tu dalje pravica sploh več ne obstaja. Ali kot pravi Jacques Attali:
“Kapitalizem, tako kot vedno, ne more delovati, če lastninska pravica ni jasno določena in spoštovana.”
Problem dosedanjih zakonskih ureditev tega področja je zlasti v nejasnem poimenovanju in pojmovanju. Izključna pravica, obvezno kolektivno upravljanje, poplačilna pravica in zakonita licenca so različna imena za različne stopnje omejitve avtorske pravice. V ZASP-ih se je v skladu z konvencijami zapisalo “izključna pravica”, razne interesne skupine pa so uspešno vnašale določbe, ki so (samo približno) opisovale “prisilno licenco”. Nikoli ni bilo jasno kdo določa tržne pogoje: avtor, država ali uporabnik? Če želi zakonodajalec napraviti red, se mora jasno odločiti ali za “izključno pravico” ali za “prisilno licenco”. Naj pogoje trženja svoje lastnine svobodno določi avtor ali naj mu jih predpiše država. Izkušnje so pokazale, da so nejasne rešitve splošno škodljive, saj zasejejo pravno negotovost avtorjem in uporabnikom.
Vendar tako nejasnih rešitev kot jih vsebuje aktualni predlog, nismo imeli še nikoli. Na eni strani predlagatelj ukinja omejitev pravice v “obvezno kolektivno”, na drugi strani pa opisuje sistem, ki je še strožji od “obveznega kolektivnega”? V primeru spora na eni strani napotuje lastnika pravice na sodne organe, na drugi strani pa odveže nosilca dolžnosti vseh odgovornosti že “s polaganjem arbitrarnega zneska na notarski račun”.
Predlagatelji zatrjujejo, da osnutek ZKUASP postavlja avtorja v središčno vlogo in prinaša opolnomočenje avtorja, vendar natančno branje pušča vtis, da gre za igro, kjer je avtor slepa miš, ki nima nobenih moči in nobenih pravic.
Zato predlagamo, da se:
1.) Ureja samo tista področja, ki regulacijo potrebujejo, ostala pa se prepusti svobodnim interakcijam med ustvarjalci, posredniki – komercialnimi uporabniki in publiko.
2.) Dosledno spoštuje pravico avtorja kot je opisana v 21. členu ZASP in se jo zmerno omeji samo tam, kjer je to nujno potrebno za zagotavljanje javnega interesa – svobode kulturnega delovanja.
3.) Na osnovi natančne in temeljite analize dejanskih problemov postavi jasna pravila kolektivnega upravljanja s pravico avtorja.
Pripombe na posamezne člene so odveč, ker osnutek predloga zakona ne spoštuje avtorske pravice in njenih temeljnih načel, se ne ozira na specifike Slovenije in zasleduje črke EU direktive, brez da bi poznal zgodovino okoliščin iz katerih izhaja vsebina direktive. Že dosti pred snovanjem predloga zakona, bi bilo potrebno razčistiti zlasti sledeča vprašanja:
1. Kako se ugotavlja tržna vrednost uporabe glasbe?
2. Kako pregledno razvidno naj poslujejo kolektivne organizacije?
3. Kako se zagotavlja red na trgu kulturnih dobrin?
4. Kako splošno koristen je monopol kolektivnih organizacij?
5. Kako naj se deli denar nedefiniranih upravičencev?
1. Kako se ugotavlja tržna vrednost uporabe glasbe?
Pravica avtorja pomeni, da avtor določa pogoje prenosa svoje pravice
(ZASP, 21. člen “Če ni s tem zakonom drugače določeno, je uporaba avtorskega dela dopustna le, če je avtor v skladu s tem zakonom in pod pogoji, ki jih je določil, prenesel ustrezno materialno avtorsko pravico.”)
zatorej je – vkolikor spoštujemo avtorsko pravico – edini legitimni določevalec tarif skupščina kolektivne organizacije. Posegi v pravico zasebne lastnine pa so možni samo, če za to obstaja predhodno jasno definiran javni interes. Argument, da je voljo avtorja in svobodo njegove gospodarske pobude potrebno vnaprej administrativno omejiti, ker obstaja nevarnost zlorabe monopola, je umesten samo, če se monopolni položaj dejansko zlorabi. Varovalka zlorabe ni isto kot zategnjena ročna zavora. Prisilni sporazum (35. člen), vsiljena merila tržnosti (36. člen), fiktivna pogodba (3. odstavek 37. člena) prisilna mediacija (56. člen) in postopki pred Svetom za avtorsko pravo (39.-44.člen) pomenijo zaobid pravice avtorja.
Da sistem lahko deluje, mora biti lastninska pravica jasno določena in spoštovana. Če želi zakonodajalec napraviti red, se mora jasno odločiti ali za “izključno pravico” ali za “prisilno licenco”. Naj pogoje trženja svoje lastnine svobodno določi avtor ali naj mu jih predpiše država. Izkušnje so pokazale, da so meglene rešitve splošno škodljive.
Ustavno sodišče RS:
“Ni torej v neskladju z ustavnimi načeli demokratičnosti in pravne države, ko zakonodajalec zaveže kolektivne organizacije k sprejemanju in javnemu objavljanju splošnih tarif. To tudi ne nasprotuje ustavnemu načelu enakosti vseh pred zakonom: med avtorjem in uporabnikom ne more biti take enakosti, da bi “enakopravno” določala višino avtorskega honorarja, ker je to pravica avtorja. Svoboda podjetništva pa je na tem področju varovana s tem, da se sleherni potencialni uporabnik sam odloča, ali bo avtorsko delo oziroma sklop avtorskih del uporabljal ali ne.”
http://www.uradni-list.si/1/content?id=33369
Kjer država avtoritativno poseže v oblikovanje cene dela avtorja, je potrebno najprej utemeljiti javni interes (izobraževanje, javna RTV…). Omejitve pravice avtorja so dopustne, kadar temeljijo na jasno definiranem javnem interesu (npr. “ljudem čimbolj prosti dostop do kulturnih dobrin” zato glasbeniki, ki so peli in igrali na cd-jih, ki se izposojajo v javnih knjižnicah, ne dobijo od teh izposoj ničesar = omejitev v javnem interesu). Nedopustne pa so omejitve pravice avtorja, katere slonijo izključno na pohlepu komercialnih uporabnikov, ki glasbo zlorabljajo za reklamo, propagando in promocijo izdelkov ali storitev. Ministrstvo za gospodarstvo uničuje pravico avtorja, ker cenena in zastonjska uporaba avtorskih del odlično pospešuje gospodarsko rast; Ministrstvo za kulturo pasivno dopušča takšno politiko, s čimer aktivno uničuje kulturniški trg in možnosti preživetja poklicnih ustvarjalcev.
Vir: letno poročilo IPF 2014
Ob merilih za postavljanje tarif (merila seveda lahko in morajo obstajati samo, če tarife postavlja državni organ, ne pa avtor, katerega pravica je brezpogojna in absolutna) velja izpostaviti absurdnost parametra 7. v tretjem odstavku 36. člena:
primerljivost predlagane tarife s tarifami istovrstnih kolektivnih organizacij v Republiki Sloveniji in drugih državah članicah, ob upoštevanju bruto domačega proizvoda na prebivalca v enoti kupne moči;
kjer gre za očitno precej hudo kognitivno disonanco – v naslovu akta piše O AVTORSKI PRAVICI v vsebini pa so samo PRIVILEGIJI UPORABNIKOV. Čemu nihče nikoli ne sme niti pomisliti, da bi primerjali položaj slovenskih avtorjev s položajem avtorjev v drugih državah članicah? Kolikšna nadomestila prejema prvih sto glasbenikov v Italiji, Avstriji, Madžarski, Hrvaški …?
- Kako pregledno razvidno naj poslujejo kolektivne organizacije?
Da je kolektivna organizacija lahko učinkovita in da je prisilna kolektivizacija avtorske pravice lahko legitimna, mora kolektivna organizacija delovati demokratično, samoupravno, avtonomno in suvereno. Ali avtor uspešno nadzoruje svojo kolektivno organizacijo? je edino vprašanje, ki si ga je dolžna zastavljati država. Za nadzor nad “zlorabami monopola” pa že imamo Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence.
V kolektivnem upravljanju je temeljna pravica avtorja PRAVICA VEDETI, saj brez nje ni možno izvajanje pravic, ki sledijo: soupravljati, soodločati, voliti in biti voljen. Snovalci predloga so zavzeli stališče, ki je nasprotno sami naravi zadeve in obligacijskim razmerjim, kjer je povsem jasno, da mora pooblaščenec polagati račune pooblastitelju. Trdijo, da je praktično vse kar kolektivka počne (vodi posle avtorja, na njegov račun in po njegovem pooblastilu) za avtorja poslovna skrivnost?! In potem pišejo zelo dolge sezname raznih zadev, ki naj bi jih avtorjev poslovni zastopnik – kolektivka le nekako morala pokazati avtorju. Oziroma, da v kolektivnem upravljanju avtor izgubi vse svoje pravice in tudi poslovno sposobnost, potem pa bodo že nadzorniki, revizorji in državni uradniki poskrbeli, da bo avtorjev posel lepo tekel?!?
Predlagamo, da se v zakon zapiše, kar je edino logično in edino zagotovilo za normalno poslovanje:
Celotno poslovanje kolektivne organizacije mora biti pregledno razvidno in enostavno dostopno vsem članom.
in se potem na osnovi dobro utemeljenih argumentov sestavi seznam z naslovom:
Katere podatke morajo kolektivne organizacije skrivati pred svojimi člani?
saj bo zagotovo krajši od seznama dokumentov, ki morajo biti pregledno razvidni.
Torej določno: točno katere, točno zakaj in čemu ter v točno kakšnem obsegu so skrivnosti nujne? Namreč “poslovna skrivnost” ima svojo funkcijo v konkurenčnih bojih.
Absolutni monopol + poslovna skrivnost = diskriminacija + korupcija
Zaenkrat so pojasnili razloge samo zavezanci za nadomestila za prazne nosilce zvoka in slike: Če konkurenca izve koliko (kakšne, po kakšni ceni je podatek za izračun nadomestil) spominskih kartic je uvozil nek trgovec, lahko prilagodi svoja ravnanja in tisti trgovec izgubi tržno prednost (pa še tu velja konspiracijo časovno omejiti; koliko potrebujejo: leto, dve, tri?). Predstavnik Gospodarske zbornice je že povedal, da radiodifuzija poslovnih skrivnosti s kolektivkami ne potrebuje (menda velja enako tudi za “frizerje”). Kakšne pa so potrebe kabelskih operaterjev? Ali ni podatek o številu zasebnih in poslovnih priklopov del njihove promocije?
Na drugi strani so tudi avtorji in glasbeniki vedno veseli uvrstitev na lestvicah popularnosti. Nekateri sicer imajo načelne zadržke pred razgaljanjem svojih prihodkov iz javnih predvajanj, vendar še nihče ni pojasnil, kaj točno ga pri tem zmoti; ali da bi bil na lestvici prenizko ali da bi bil previsoko?
Celotno poslovanje kolektivne organizacije mora biti pregledno razvidno in enostavno dostopno vsem avtorjem.
- Kako se zagotavlja red na trgu kulturnih dobrin?
Plačilna nedisciplina je največji dejanski problem kolektivnega upravljanja in tudi največja prepreka skupni položnici, katero si želijo vsi uporabniki. Sramotna vloga Urada za intelektualno lastnino je v tem, da je še vsak (zagotovo Vrenko, Žurej, Novak) direktor, ki smo ga opozorili na problem odvrnil: “Spustite tarife toliko, da se kraja ne bo splačala, pa boste imeli plačilno disciplino.” namesto, da bi se zavzel za boljšo zakonodajo glede pristojnosti Tržnega inšpektoriata. Zaradi nejasnih določb o nadzoru in njihovega tolmačenja s strani UIL, kolektivna organizacija Zavod IPF že leta sploh ne more podati prijave na TIRS. Tako je bil Zavod IPF primoran na lastne stroške (na račun ustvarjalcev kulture) sam organizirati terensko nadzorno službo in potem vložiti prek tisoč tožb. Ker gre za majhne zneske, so taki dodatni stroški zelo težko opravičljivi, ob tem pa se še enormno obremenjuje že tako povsem preobremenjeno sodstvo. Ker je zaščita pravic iz ustvarjalnosti zapisana v Ustavo RS, je dolžnost države, da jo zagotovlja.
Ker trg z avtorskimi deli ne more delovati, če lastninska pravica ni jasno določena in spoštovana, je močno ogrožen finančni položaj avtorja in njegov nadaljni ustvarjalni doprinos k slovenski kulturi. Zato predlagamo, de se
“V drugi alineji prvega odstavka 185. člena ZASP besede: “sporedov uporabljenih del” nadomestijo z besedami: “podatkov o uporabi del”.”
s čimer se odpravi nejasnost, ki je v praksi onemogočala učinkovit nadzor.
Gre samo za natančnejšo terminologijo in odpravo neskladja med dikcijo 159. in 185. člena. Kazenska določbe je že prej v oklepaju navajala, da se nanaša na kršitve prvega, tretjega in četrtega odstavka 159. člena, vendar, ker v četrtem odstavku 159. ni govora o “sporedih” ampak samo o “podatkih o uporabi”, ni bilo jasno ali gre za kršitev oziroma pristojnost nadzora Tržne inšpekcije.
Ne moremo se strinjati, da gre za prekomerno obremenitev TIRS, saj ta že v okviru svojih drugih pristojnosti vrši nadzor nad vsemi subjekti (trgovine, gostinski lokali,frizerji ipd.), ki so tudi komercialni uporabniki avtorskih del. Veliko bolj ekonomično, kot da vsaka kolektivna organizacija na področju celotne države vzpostavlja svoj nadzor in plačuje svoje inšpektorje (ki nimajo nobenih formalnih pristojnosti, kar močno otežuje učinkovit nadzor), bi bilo, da inšpektorji TIRS, ki imajo uradna pooblastila, mimogrede in v okviru svojih rednih in izrednih pregledov, zahtevajo še vpogled v pogodbe s kolektivnimi organizacijami.
Stroški TIRS se prek plačanih kazni nekajkrat povrnejo v proračun, kar pa ne velja v primeru zasebnega nadzora, kjer služijo večinoma samo zasebni detektivi in odvetniki.
- Kako splošno koristen je monopol kolektivnih organizacij?
Monopol kolektivne organizacije in posledično enaka cena za uporabo kateregakoli dela zagotavlja popolno uredniško svobodo in programsko politiko, ki jo vodi samo kvaliteta. Nasprotno pa, uzakonjanje dumpinškega ravnanja, brezplačništva in amaterskega eksibicionizma ni v splošnem javnem interesu, saj prinaša programsko politiko, ki jo vodijo cenovne ugodnosti. Monopol kolektivke je varuh konkurence avtorskih del, s čimer zagotavlja uredniško svobodo.
Monopol = popolna uredniška svoboda
Dopustno je omejevanje monopola kolektivk – delna izguba uredniške svobode – pri trgovskih verigah ali na javnih prireditvah, vendar je nujno in v splošnem javnem interesu zadržati monopol pri radiodifuziji.
Pri delovanju kolektivnih organizacij odločno zavračamo sklicevanja na “Direktivo o storitvah”, saj sploh ne gre za storitev, ampak za izjemno poseben pravni sistem, ki storitvam omogoča svobodo. Storitev je tu delo ustvarjalcev, kolektivka pa sistem, ki omogoča, da so te storitve čimbolj svobodno dostopne najširšemu krogu uporabnikov. Promocija mnenja, da je kolektivno upravljanje storitev, ki bi morala biti svobodna, dejansko dosega kontra učinek – zmanjšuje svobodo storitev ustvarjalcev. Kolektivka je izjemno poseben pravni režim in se ne sme mešati s pridobitno dejavnostjo. Pri vprašanju najprimernejše statusne oblike kolektivke (društvo, zavod, GIZ ipd.) je – zaradi izjemnega monopola – odgovor “država” oziroma nova (državi podobna) oblika pravne osebe; sprejemljiva pa je katerakoli, dokler kolektivka deluje demokratično, samoupravno, avtonomno in suvereno.
Pri kolektivkah “svoboda konkurence” dejansko zmanjšuje uredniško svobodo, ki je bila zgodovinsko glavni argument, da se je posebni pravni režim sploh lahko vzpostavil.
- Kako naj se deli denar nedefiniranih upravičencev?
Predlagano je ustanavljanje kulturnoumetniških skladov, vendar kaže na nerazumevanje dvojne – hibridne narave kolektivnega upravljanja. Na eni strani, kjer kolektivka zasleduje definirano uporabo del točno določenih upravičencev, gre za “zasebni računovodski servis” in je delitev denarja možna samo po dejanski uporabi (brez kulturnoumetniških meril). Na drugi strani, kjer kolektivka pavšalno in brez sporedov pobira “nikogaršnji” denar, pa se denar lahko (ne npr. 10% ampak tudi 100%) deli v skladu s splošnim interesom in v širšem soglasju pod načeli spodbujanja stvaritev, ki so pomembne za razvoj kulture.
Zato predlagamo, da se v 4. odstavku 23. člena doda besedilo:
“Kjer delitve honorarjev, zaradi ekonomičnosti ali pravnih razlogov, ni mogoče opraviti po dejanski uporabi del, se lahko upoštevajo načela spodbujanja stvaritev, ki so pomembne za razvoj kulture. Del teh sredstev se lahko vplačuje v sklade za socialne ali izobraževalne namene”
Sprememba odpravlja nejasnosti pri delitvah. ZASP iz 1995 je določal: “Delitev mora upoštevati načelo spodbujanja in podpiranja kulturnoumetniških stvaritev, ki so pomembne za razvoj kulture.” Ker je bila taka določba v nasprotju z načelom, da materialne upravičenja izvirajo iz uporabe del, je bila z novelami ZASP izbrisana. Ta izbris pa je povzročil nastanek praznine v primerih, ko uporaba del ni natančno ugotovljiva. Natančnih sporedov ni mogoče dobiti v primeru pravice do nadomestila za kabelsko distribucijo ali za privatna reproduciranja – iz pravnih razlogov nadvlade pravice do zasebnosti; ali v primeru javnega predvajanja manjših uporabnikov – iz ekonomskih razlogov (npr. stroški izdelave in obdelave sporeda glasbe v frizerskem salonu bi presegli vrednost, ki iz uporabe izvira).
Sredstev iz take “nedefinirane uporabe” ni upravičeno enostavno prenašati k delitvi po RTV sporedih, ki so tradicionalno edino merilo javnega predvajanja. Radijski spored namreč ne odraža vsebine, ki se zapisuje na prazne nosilce zvoka. Tudi mnogi gostinski, trgovski in drugi lokali izstopajo ravno po predvajanju glasbe, kakršne ni v radijskih sporedih. Torej, če se nedefinirana uporaba deli izključno po RTV sporedih, se krši načelo poštenega poplačila po uporabi. Zato je potrebno upoštevati še druga načela. Če in samo če “pošteno poplačilo” dejansko ni možno, se sme uporabiti načelo “približne pravičnosti” in argument vzpodbude ustvarjalnosti. Neposredni namen avtorske zaščite je zagotavljati pošteno poplačilo za delo ustvarjalca. Posredni in končni namen pa je spodbujanje ustvarjalnosti v splošno javno dobro.
Za Društvo za ENO glasbo
Janez Križaj
