Snemanje in ponavljanje
Konec 19. stoletja so ravno v pravem času izumili gramofon, da se je lahko glasbeni trg še bolj razširil. Ni bilo več treba kupovati partitur niti se gnesti v koncertnih dvoranah. Predstavljanje je torej postalo ponavljanje, serijska proizvodnja za samotno poslušanje. Glasba je tudi s tem napovedovala novo družbo: družbo serijske proizvodnje, skoraj popolnoma poenotenega ponavljanja predmetov, diktature mladosti, sopostavljenih samot, obkroženih z blagom, avtističnega in globaliziranega razvedrila, piratstva in kopij. Vse dokler oblasti ni prevzel kulturni kapitalizem, morda pod krinko brezplačnosti, spodbujevalke povpraševanja.
Na mestnih ulicah skoraj ni več slišati človeških glasov, razen morda v samotni pogovorih z mobilnim telefonom. V oceanu umetnih objektov trgovske družbe tudi zvočni objekt postane križanec brez smisla; zvezdniki krožijo vedno hitreje, blago kot vsako drugo, in napovedujejo svet neskončnega ponavljanja, kjer bi lahko, na zadnji stopnji, serijsko proizvajali tudi ljudi, jih klonirali, kot da bi moral nasilju med ljudmi slediti pomor človeške vrste.
Iz eseja o politični ekonomiji glasbe “Hrup” (2008) Jacques Attali
