ZA: Urad RS za intelektualno lastnino, Kotnikova 6, 1000 Ljubljana, sipo@uil-sipo.si
OD: Društvo za ENO glasbo, Eipprova 19, 1000 Ljubjana
DATUM: 6.9.2012
ZADEVA: Mnenje k predlogu direktive EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o kolektivnem upravljanju avtorskih in sorodnih pravic ter izdajanju večozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu
MENIMO, da 2. odstavek 15. člena Predloga ne sledi 1. odstavku 9. člena in 1. odstavku 11. člena Bernske konvencije ter 10. členu Rimske konvencije in je v nasprotju z 60. členom Ustave RS in z 21. členom ZASP.
15. člen Predloga relativizira pravico avtorja, ki je absolutna. Avtor sam postavlja pogoje prenosa svoje pravice in Predlog, namesto spoštovanja in utrjevanja tega osnovnega pravila, v 1. odstavku 15. člena implicira, da se tarife ne oblikujejo po volji avtorja, temveč so lahko le rezultat nekakšnih pogajanj med komercialnimi uporabniki in kolektivnimi organizacijami. Seveda se mora avtor, če želi preživeti, prilagajati trgu, vendar mora biti ta trg svoboden tako, kot je svoboden za vse ostale dejavnike na trgu. Z zakonom ali z direktivo vsiljena pogajanja niso svobodna oziroma sploh niso pogajanja, saj pojem “pogajanja” podrazumeva “svobodo izbire”. Sporazumi so lahko plod svobodne izbire v svobodnih tržnih interakcijah, ne pa produkt prisilne regulative.
V 2. odstavku 15. člena Predloga se zahteva omejitev absolutne volje avtorja, da sam postavi ceno za prenos svojih pravic, v pojem “ekonomsko vrednost pravic”, ki je – drugače kot v planskegem gospodarstvu – na svobodnem trgu apriori neugotovljiv in nedefiniran, s čimer se nad “svobodbo ekonomije avtorja – lastnika” neupravičeno postavlja “ekonomija komercialnih uporabnikov – kupcev”, ki je apriori domišlijska, saj jo lahko definira le trg sam in šele potem, ko se odvijejo svobodne tržne interakcije ponudbe in povpraševanja. Indikator nejasnosti, katera ni umestna v zakonskih aktih, je tudi netočen prevod besed “shall base” v “utemelji” namesto “sloni”, kar potem implicira napačno premiso – da pravica avtorja ne izhaja iz stvaritve same, temveč iz avtorjeve spretnosti utemeljevanja ekonomskih pojmov.
Direktiva, ki ne sledi osnovnim načelom avtorske pravice, ruši avtorsko pravico in namesto reda ustvarja kaos, ki je lahko le v kratkoročnem interesu velikih komercialnih uporabnikov, v interesu korporacij, nikakor pa ne more biti v interesu avtorja in v dolgoročnem interesu splošne javnosti.
Omejevanje pravice avtorja v kolektivno upravljanje je upravičeno in dopustno samo, če kolektiv avtorjev deluje demokratično, samoupravno, avtonomno in suvereno. Avtonomnost in suverenost izključujeta najprej vplive uporabnikov, nato poseganja oblastnih organov v delo kolektiva in nazadnje tudi poseganja drugačnih ustvarjalcev (npr. glasbeni izvajalci ne smejo definirati pogojev trženja del glasbenih skladateljev ali obratno).
_____________________________________________________________________________
Zato PREDLAGAMO, da se:
1.)
v 3. odstavku 6. člena stavek “Zastopanost različnih kategorij članov v postopku sprejemanja odločitev je poštena in uravnotežena.” dopolni tako, da se glasi: “Zastopanost različnih kategorij članov v postopku sprejemanja odločitev je poštena in uravnotežena, pri čemer je posebno pozornost potrebno nameniti temu, da pri določanju tarif za uporabo določene kategorije avtorskih del sodeluje samo tista kategorija članov, ki je ta dela ustvarila.”
2.)
5. odstavek 7. člena dopolni z alinejo: “(e) splošnih tarifah za uporabo avtorskih del;” in z alinejo: “(f) pravilih o sklepanju posebnih sporazumov z uporabniki in objektivnih merilih za določanje popustov oziroma drugih ugodnosti komercialnim uporabnikom.”
3.)
1. odstavek 15. člena spremeni tako, da se glasi: “1. Kolektivne organizacije in uporabniki vodijo pogajanja v zvezi z licenciranjem pravic v dobri veri in v skladu s pravili, ki jih je določila skupščina kolektivne organizacije, pri čemer zagotovijo tudi vse potrebne informacije o svojih zadevnih storitvah.”
4.)
2. odstavek 15. člena se spremeni tako, da se glasi: “2. Pogoji za izdajanje licenc temeljijo na merilih, ki jih določi skupščina kolektivne organizacije, zlasti v zvezi s tarifami.”
_____________________________________________________________________________
OBRAZLOŽITEV:
Ob vseh uvodnih in obrazložitvenih besedah zapisanih o izboljševanju transparentnosti delovanja kolektivnih organizacij v sami Direktivi zaskrbljujoče umanjkajo določbe o temeljni pravici, da AVTOR SAM DOLOČA POGOJE PRENOSA SVOJE PRAVICE. Ponujajo se natančne določbe o nadzoru avtorja nad stroški kolektivnih organizacij, o delitvah honorarjev, o nadzoru nad zaslužki izvoljenih funkcionarjev in podobno…. temeljna pravica – DOLOČANJE TARIF – pa se mimogrede zavija v meglo neopredeljenih pojmov “pogajanj z uporabniki” in “utemeljene ekonomske vrednosti uporabe”. S takim pristopom, direktiva namesto “transparentosti” dejansko poudarja največji problem kolektivizacije – ko se predstavniki kolektivne organizacije s komercialnimi uporabniki za zaprtimi vrati pogajajo o pogojih prenosa pravice avtorja (višini tarif) rezultat teh pogajanj pa je poslovna skrivnost (kot implicira 23. člen predloga Direktive:” Kolektivne organizacije lahko sprejmejo razumne ukrepe za … varovanje … poslovno občutljivih informacij.”). S tem se uzakonja sistemska korupcija namesto, da bi se uzakonil red.
Živimo v svetu, kjer si vsak komercialni uporabnik zlahka privošči uporabo glasbe, ko vsak milimeter tišine zapolni glasba (ne enkrat, ampak celo dvakrat in večkrat). Živimo v svetu kjer ni več govora o ekonomiji avtorja, temveč o brezobzirnem pohlepu komercialnih uporabnikov in o interesih lakajev korporacij – šarlatantskih politikantov – ki pod pretvezo svobode, dejansko uničujejo svobodo izražanja in zagotavljajo navidezne instant dobičke svojim sponzorjem.
Kadar je avtorju odvzeta pravica, da sam postavi svojo ceno, ne moremo več govoriti o pravici avtorja, saj od tu dalje pravica sploh več ne obstaja. Svoboden je, kdor se lahko moti in svoje napake plačuje sam. Kdor svojemu ne sme postaviti previsoke cene, nima niti tržne svobode niti zasebne lastnine.
Zakonska obveznost pogajanj se je v praksi izkazala za nesmiselno. V svobodni tržni ekonomiji se cena ne določa “dogovorno”, ampak jo določa trg sam na osnovi ponudbe in povpraševanja. Zakonsko obveznost pogajanj je potrebno umakniti ker: 1. ni nujna; 2. relativizira avtorsko pravico, češ da je obstoj pravic in dolžnosti odvisen od pripravljenosti na pogajanja, ne pa od stvarjenja in uporabe. Prisilnost “pogajanj” (pogajanja razumemo kot dogovor dveh pozicij svobodne izbire) je v nasprotju z načelom svobode gospodarske pobude. Zmeda, slaba volja in gospodarska škoda so lahko posledice nerazumevanja pomena spontanega reda in interakcij na trgu. Analize ekonomskih sistemov, kjer se uporabnik okorišča tako, da dobavitelju “nič ne zmanjka”, kažejo, da se v povsem svobodnem sistemu hitro najde uravnilovka pravičnega kot delitev dobička iz uporabe na 50:50. Šele takrat, ko bo avtor lahko postavil tako ceno, da bo nekomu tako visoka, da bo z uporabo prenehal, bodo ustvarjeni pogoji za poštene tarife. Na primer: v lokalu s tišino bo kava 1€, v lokalu z glasbo bo kava 2€. 50 glasbenih centov bodo dobili ustvarjalci glasbe in 50 glasbenih centov bo lastnik lokala z veseljem pospravil v svoj žep. Zgodovinsko najenostavnejši primer so džuboksi, kjer si 50 centov za pesem razdelijo glasbeniki in lastnik džuboksa. Če bi avtorji vsakič dobili 25 centov, bi iz džuboksa, ki zaigra samo pet skladb na dan, dobili več kot sedaj dobijo iz lokala, ki predvaja 200 skladb dnevno.
Mnogi so dobili napačen vtis, da pomeni kolektivno upravljanje nekakšno koncesijo nad izkoriščanjem javnih dobrin, zaradi česar mora država zagotoviti, da se s temi “javnimi dobrinami” lahko okorišča sleherni komercialni uporabnik. Teza, da je glasba javno dobro in da je zato naloga države omogočanje dostopa do kulturnih vsebin, lahko drži samo v neposrednem odnosu ustvarjalci – publika. Oblastno poseganje v absolut pravice avtorja je dopustno in možno samo tam, kjer oblast najprej jasno definira javni interes – npr. v javnih knjižnicah. Sicer pa velja, da je javno dobro ustvarjalnost in kreacija novega. Pri komercialni uporabi gotovih posnetkov, kjer je glasba s pomočjo mehanične reprodukcije ponižana na stimulans gospodarske dejavnosti, pravice postanejo tržno blago zasebnega prava, kjer so intervencije dopustne samo v primeru kršitev svobode trga (npr. diskriminatorna obravnava “enakih” uporabnikov).
Pravica avtorja, ki je povsem osebna, vedno vezana na osebo avtorja in absolutno izključuje tretje osebe, je v določenih primerih zaradi interesov javnosti, interesov komercialnih uporabnikov in posledično interesov samega avtorja omejena v obvezno kolektivno upravljanje. To je za avtorja huda omejitev, saj svoje pravice ne more uveljavljati osebno. Mora se združevati s svojimi kolegi, se z njimi dogovarjati, usklajevati ter oblikovati za vse avtorje skupne – kolektivne pogoje za prenos svoje pravice. Omejitev avtorja v kolektiv je razumljiva in dopustna, če je avtor vezan v avtonomen in suveren kolektiv sebi enakih, kjer svoje interese demokratično usklajuje le s podobnimi interesi.
Neposredni namen avtorske zaščite je zagotavljati pošteno poplačilo za delo ustvarjalca. Posredni in končni namen pa je spodbujanje ustvarjalnosti v splošno javno dobro.
Za ENO glasbo
predsednik Bojan Cvetrežnik
pripravil Janez Križaj
GRADIVO:
_____________________________________________________________________________
Sporne določbe predloga Direktive:
Člen 6 – Pravila članstva v kolektivnih organizacijah
…
3. Statut kolektivne organizacije predvideva ustrezne in učinkovite mehanizme za sodelovanje članov organizacije pri njenem postopku sprejemanja odločitev. Zastopanost različnih kategorij članov v postopku sprejemanja odločitev je poštena in uravnotežena.
…
Člen 7 – Skupščina članov kolektivne organizacije
…
5. Skupščina v skladu z določbami iz poglavja 2 naslova II sprejema odločitve o vsaj naslednjih vprašanjih:
(a) politiki o razdelitvi zneskov, do katerih so upravičeni imetniki pravic, razen če se skupščina odloči prenesti to odločitev na organ, ki opravlja nadzorno funkcijo;
(b) uporabi zneskov, do katerih so upravičeni imetniki pravic in ki jih ni mogoče razdeliti, kot je navedeno v členu 12(2), razen če se skupščina odloči prenesti to odločitev na organ, ki opravlja nadzorno funkcijo;
(c) splošni naložbeni politiki, vključno v zvezi z dodeljevanjem posojil ali zagotavljanjem zavarovanja ali jamstva za posojila, glede prihodka iz pravic;
(d) pravilih o odbitkih od prihodka iz pravic.
…
Člen 15 – Licenciranje
1. Kolektivne organizacije in uporabniki vodijo pogajanja v zvezi z licenciranjem pravic v dobri veri, pri čemer zagotovijo tudi vse potrebne informacije o svojih zadevnih storitvah.
2. Pogoji za izdajanje licenc temeljijo na objektivnih merilih, zlasti v zvezi s tarifami.
Tarife za izključne pravice izražajo ekonomsko vrednost pravic, s katerimi se trguje, in storitev, ki jih zagotavlja kolektivna organizacija.
Če nacionalna zakonodaja, ki določa zneske, do katerih so upravičeni imetniki pravic na podlagi pravice do plačila in nadomestila, ni na voljo, kolektivna organizacija svojo določitev navedenih zneskov utemelji na ekonomski vrednosti navedenih pravic, s katerimi se trguje.
…
_____________________________________________________________________________
Berne Convention – Article 9 – Right of Reproduction:
(1) Authors of literary and artistic works protected by this Convention shall have the exclusive right of authorizing the reproduction of these works, in any manner or form.
Article 11 – Certain Rights in Dramatic and Musical Works:
(1) Authors of dramatic, dramatico-musical and musical works shall enjoy the exclusive right of authorizing:
(i) the public performance of their works, including such public performance by any means or process;
(ii) any communication to the public of the performance of their works.
_____________________________________________________________________________
Rome Convention – Article 10 – Right of Reproduction for Phonogram Producers
Producers of phonograms shall enjoy the right to authorize or prohibit the direct or indirect reproduction of their phonograms.
_____________________________________________________________________________
Ustava RS – 60. člen (pravice iz ustvarjalnosti)
Zagotovljeno je varstvo avtorskih in drugih pravic, ki izvirajo iz umetniške, znanstvene, raziskovalne in izumiteljske dejavnosti.
_____________________________________________________________________________
ZASP – 21. člen
(1) Materialne avtorske pravice varujejo premoženjske interese avtorja s tem, da avtor izključno dovoljuje ali prepoveduje uporabo svojega dela.
(2) Če ni s tem zakonom drugače določeno, je uporaba avtorskega dela dopustna le, če je avtor v skladu s tem zakonom in pod pogoji, ki jih je določil, prenesel ustrezno materialno avtorsko pravico.
_____________________________________________________________________________
