Svobodni glasbeniki in RTV Slovenija

Za: Tone Peršak, Minister za kulturo, Maistrova 10, 1000 Ljubljana
Od: Janez Križaj, Društvo za ENO glasbo, Poljedelska 6, 1000 Ljubljana
Št: 024-7/2017/15 – odgovor
Datum: 22. 2. 2017

Zadeva: Zaprosilo za sestanek – Samozaposleni glasbeniki vs. RTVS

Spoštovani gospod minister,

hvala za vaš odgovor in za izraženo zanimanje za probleme samozaposlenih glasbenikov.

Sodelovanja svobodnih glasbenikov v programih RTVS

Osnovno vprašanje – vrednotenje dela glasbenikov v sodelovanjih z RTVS – lahko osvetlimo na aktulnem primeru:
Ali je javni poziv »IMAMO NOVO GLASBO« skladen z zahtevo iz 82.b člena ZUJIK:
“Javni zavod, ki v okviru programa ali projekta financiranega iz državnega proračuna za izvedbo določenega dela angažira samozaposlenega v kulturi, mu mora zagotoviti plačilo za delo, ki ne sme biti nižje od najnižjega plačnega razreda za primerljivo delovno mesto v sistemu plač v javnem sektorju, oziroma če primerljivega delovnega mesta ni, do plačila, določenega s kolektivno pogodbo primerljive dejavnosti, upoštevajoč vrsto in obseg dela ter delež javnih sredstev, ki jih pridobi za izvedbo programa ali projekta.” ?

Kako sta naročnik RTVS in sofinancier MzK prišla do izračuna plačila za delo?

Iz razpisnih pogojev lahko razberemo, da:

RTVS zagotovi:

600€ bruto za celotno ekipo prijavitelja, če prijavitelj plača delo producenta, ali kot se izkazuje v praksi 330€ bruto za celotno ekipo, če producenta plača RTVS;
2 x 4 ure snemalnega studija RTVS.

in prijavitelj mora zagotoviti:

tonski zapis (demo posnetek);
izvajalce, sposobne izrazno-umetniško in tehnično korektno posneti v enem terminu snemanja, ki traja 4 ure;
fotografijo avtorja/izvajalca/več izvajalcev in kratko biografijo;

BREZPLAČNE prenose pravic VSEH udeležencev na RTVS:

Pravica prve objave = 0,00€ (ekskluzivni prenos);
Pravica reproduciranja = 0,00€ (neomejen prenos za vse čase in kraje ter ekskluzivni prenos za pol leta);
Pravica distribuiranja = 0,00€ (neomejen prenos za vse čase in kraje ekskluzivni prenos za pol leta).

Kako je prišlo do izračuna honorarjev oziroma ovrednotenja dela posameznega ustvarjalca? Kako je izračunana urna postavka za predpriprave, priprave in snemanja? Kako je prišlo do “izračuna” nadomestil za BREZPLAČNE prenose pravic iz ustvarjalnosti?

Če dejanske pogoje (330€ bruto) preverimo na primeru tipične ekipe:

avtor skladbe oz. skladatelj
avtor priredbe oz. aranžer
avtor besedila oz besedilopisec
pevec
klaviaturist
kitarist
basist
bobnar
avtor fotografije
avtor kratke biografije
…

dobi vsak koliko?

Menim, da je povsem jasno, da VEČINO stroškov nastanka posnetka pokriva PRIJAVITELJ in se sprašujem kako je potem možno, da se RTVS polasti še tudi vseh pravic Proizvajalca fonogramov, če je njen dejanski finančni vložek zgolj simboličen?

Proizvajalcu fonograma priznavamo pravice takrat, kadar prevzame VSA kapitalska TVEGANJA, s čimer zagotavlja umetniško svobodo in omogoča nastanek novih stvaritev. Pri tem javnem pozivu je očitno, da RTVS nima nikakršnih finančnih tveganj, ampak zgolj pobira dobiček – obremenjujoča tveganja pa si razdelita prijavitelj in delno Ministrstvo za kulturo, ki pa ne smeta biti deležnika na dobičku?

Takšno parazitsko delovanja RTVS je sporno tudi iz vidiki določb samega Zakona o RTVS. Kako RTV Slovenija:

predstavlja in promovira slovensko kulturo,
spodbuja kulturno ustvarjalnost ter svobodo umetniškega ustvarjanja in
zagotavlja ustvarjanje, poustvarjanje ter posredovanje umetniških del;

če pa računovodska dejstva kažejo, da RTVS zgolj promovira in (komercialno!) posreduje; ustvarjanje in poustvarjanje pa z zlorabo monopolnega položaja – z izsiljevanjem oderuških pogojev – prevali na pleča glasbenikov?

Verjetno bi bilo potrebno preveriti tudi pogoje, računovodska dejstva, vseh glasbenih razpisov RTVS in tudi kakšne pogoje dobijo tisti, ki jih RTVS povabi k sodelovanju po zasebnih kanalih, kadar se na oderuški javni razpis prijavi premalo kvalitetnih glasbenikov.

Dodam lahko še, da pogoji sodelovanja glasbenikov in RTVS nikoli niso bili idealni, vedno smo si želeli boljših pogojev, vendar so bili ti pogoji nekoč znatno boljši kot danes. Na primer “POP delavnica”, ki jo je RTVS organizirala v 80-ih prejšnjega stoletja, je glasbenikom zagotovljala plačilo 8 ur kateregakoli studija po izboru glasbenikov (zasebni studiji so bolje motivirani za kvaliteto posnetkov) in si pridržala samo pravico do prve objave – lastniki posnetka in vseh svojih pravic so bili in so ostali glasbeniki, kar je predstavljalo dejansko vspodbudo ustvarjalnosti – danes je “vspodbuda” postala floskula, paravan za izčrpavanja in zajedalska izkoriščanja.

Simbolno prelomnico v slabšanju pogojev predstavlja sodni primer, ko je glasbenik Dominik Kozarič tožil RTVS zaradi neizplačila honorarja na komercialni prireditvi in je Miša Molk s pomočjo odvetnika Mira Senice v razsodbo zapisala, da se strinja z zahtevo po izplačilu “kazenskega” honorarja v trikratni višini običajnega honorarja: “Običajni honorar za nastop glasbenika na RTVS je nič – trikrat nič pa je še vedno nič.” Od tu dalje so padle vse moralne prepreke pritlehnega pohlepa. Dominik Kozarič pa je, v svarilo vsem njegovim kolegom, doživel popolno medijsko blokado in se po dolgoletni agoniji izselil v tujino, kjer lahko v miru nadaljuje svojo poklicno in življensko pot. Predstavniki RTVS so ob tem trdili, da ne gre za nobeno cenzuro ali diskriminacijo, ampak je to povsem normalna uredniška politika in zaraven arogatno navrgli, da je uredniška svoboda civilizacijska norma, ter sarkastično dodali, da se je pevec nekako izpel, da njegove pesmi niso več tako vesele, da bi ga lahko vključili v svoj veseljaški program.

Aroganca predstavnikov RTVS je zelo očitna, ko (v odgovoru na očitke o ekonomsko nevzdržnih pogojih sodelovanja glasbenikov) navajajo svoje akcije in prireditve, s katerimi naj bi podpirali in financirali slovenske glasbenike, in med njimi navedejo tudi prireditev Dan 202.

Primer: Dan 202 – 40 let – Prireditev v Hali Tivoli

RTVS je k sodelovanju povabil 40 največjih glasbenih zvezdnikov, kar jih je premogla slovenska scena v zadnjih 40-ih letih. Na vprašanja o honorajih so dobili odgovor: “Nimamo denarja, kriza je. Ampak morate nam pomagati, saj mi pomagamo vam.” In, ker se uredniku uredništva osrednjega nacionalnega medija nihče ne sme zameriti, so morali vsi – z zaigranim nasmeškom in preklinjajoč na skrivaj – sprejeti nespodobno povabilo.

Računovodska dejstva prireditve Dan202/40 v imenu javnega interesa:
– 40 prvovrstnih zvezdnikov s slovenskim potnim listom – honorar 0,00€
– štirje drugorazredni glasbeniki s tujim potnim listom – honorar 40.000,00€
– 40 slovenskih glasbenikov ne dobi povrnjenih dnevnic ali potnih stroškov, dobijo le bon za toplo malico v kilometer oddaljenem bifeju;
– štirje glasbeniki s tujim potnim listom dobijo povračila stroškov in provizij v višini 20.000,00€

in poleg boleče zastonjskosti še žalitev:
– pogostitev v garderobi za slovenske “prostovoljce” je voda (z okusom ali brez);
– catering v garderobi za “plačance” iz tujine je šampanjec in kaviar.

Seveda bom vesel, če mi kateri predstavnik RTVS predstavi govoricam nasprotna računovodska dejstva ali pojasni, kakšen je javni interes pri tovrstnem trošenju javnih sredstev, vendar to ni namen tega opisovanja. Predvsem nas je strah prireditve Dan 202 – 45 let, ki je tik pred nami, in kakšne nespodobne žalitve si bo RTVS privoščila tokrat. Ali lahko karkoli storimo, da bi RTVS slovenskim glasbenikom prinesla vsaj malce veselja do življenja in do ustvarjanja?

Naša želja je, da bi v programih RTVS lahko sodelovali glasbeniki iz vseh socialnih okolij, ne pa samo tisti, ki si lahko privoščijo znatne investicije v svoje ljubiteljske dejavnosti.

Z odličnim spoštovanjem,
Janez Križaj
Društvo za ENO glasbo

Za: Tone Peršak, Minister za kulturo, Maistrova 10, 1000 Ljubljana
Od: Janez Križaj, Društvo za ENO glasbo, Poljedelska 6, 1000 Ljubljana
Št: 024-7/2017/15 – odgovor ZKP RTVS
Datum: 1. 3. 2017

Zadeva: Zaprosilo za sestanek – Glasbena dejavnost in ZKP-RTVS

Spoštovani gospod minister,

prosim, predstavljajte si za trenutek, kako bi bilo, če bi dejavnost javne RTV obsegala tudi trženje knjig; kako bi bilo, če bi imeli s pomočjo države ustanovljeno literarno založbo? Imenujemo jo lahko recimo ZKP RTVS – Založba Komunistične Partije. Ja, vem težka predstava, saj živimo v demokraciji in v svobodnem tržnem sistemu, kjer je še založba “Uradni list RS” v zasebni lasti, ampak poizkusimo vseeno. Literarno založništvo je v težavnem položaju in bi bilo morda dobrodošlo, če bi RTVS izdajala kuharske priročnike in doktor romane, s čimer bi močno posegala na literarni trg in si večala svoje prihodke. No, zanime me, kaj bi potem porekli literati in založniki, ko bi ZKP RTVS prekinila Prešernovo proslavo in na njej podelila nagrado za komercialno najuspešnejšo lastno izdajo ? Kaj bi porekli medijsko zapostavljeni pisatelji, če bi njihov kolega na dan izdaje svoje nove knjige pri ZKP RTVS dobil celovečerni televizijski portret, teden kasneje bi imel dvourni televizijski pogovor o njegovi novi knjig, čez dva tedna bi prenašali še njegov literarni večer in v radijskih programih bi vsak dan brali odlomke iz njegove knjige? Kaj bi porekli tisti pisatelji, ki ne morejo dobiti minutke medijske pozornosti v nočnem programu RTVS, ne glede na umetniško ali komercialno vrednost njihovega dela – šteje samo: Ali izdajaš pri ZKP RTVS ali ne? Ali si naš ali nisi?
No, predvidevam, da bi literati hitro našli dovolj argumentov, da bi vsem pojasnili, da takšno delovanje NI V JAVNEM INTERESU, saj komercialna dejavnost javnega servisa grobo posega v uredniško svobodo, v umetniško svobodo in v svobodo gospodarske pobude (nelojalna konkurenca, zloraba monopolnega položaja, diskriminatorno izrivanje ostalih deležnikov na trgu ipd. itd.). Pri tem pa se sprašujem, zakaj veljajo za glasbeno dejavnost povsem drugačna merila? Zakaj se vem zdi nujno, da se javna RTVS ukvarja z izdajanjem komercialnih fonogramov? Kako, da pisatelji lahko uživate svobodo trga tam, kjer glasbeniki svobode trga nimamo? Ali, zakaj lahko glasbeniki uživajo tržno svobodo (brez državne-komercialne glasbene založbe) v vseh demokratičnih državah – razen v Sloveniji?

14. člen
(1) RTV Slovenija lahko skladno z zakonom opravlja poleg javne službe v omejenem obsegu tudi tržne dejavnosti, vendar mora biti poslovanje na področju tržnih dejavnosti organizirano ločeno od javne službe.

Organizirano poslovanje pa niso:

priporočila RA urednikov, s kom naj ZKP podpiše komercialne pogodbe;
radijski koncert na dan izida novega albuma;
koncert s Simfoniki RTVS v Križankah;
nastopi v TV in RA oddajah;
intervjuji v RTV programih;
prekinitev Slovenske popevke s podelitvijo Zlate plošče komercialno najuspešnejšemu izvajalcu ZKP;
intenzivno predvajanje v programih;
ipd…

Ne, za vse zgoraj našteto ni – po besedah predstavnika RTVS – potrebno prav nič organizacije. Da se take stvari zgodijo, je potreben zgolj “splet srečnih naključij”. Ja, tudi udeležbe RTV urednikov na sestankih na ZKP, kjer je edina tema promocija ob izidu albuma, so povsem naključne. No prav, če ne gre za organizirano sodelovanje tržne dejavnosti in javne službe, ampak samo za srečna naključja – zakaj so tisti glasbeniki, ki pristanejo na oderuške pogoje ZKP-RTVS, stokrat bolj “srečni” od tistih, ki prodajajo svoja dela pri drugih založbah ali v samozaložbi?

Z odličnim spoštovanjem!
Janez Križaj
Društvo za ENO glasbo

Za: Tone Peršak, Minister za kulturo, Maistrova 10, 1000 Ljubljana
Od: Janez Križaj, Društvo za ENO glasbo, Poljedelska 6, 1000 Ljubljana
Št: 024-7/2017/15 – odgovor II.
Datum: 12. 3. 2017

Zadeva: Samozaposleni glasbeniki vs. RTVS

Spoštovani gospod minister,

hvala za vašo pozornost in zavzetost pri osvetljevanju problemov samozaposlenih glasbenikov, ki soustvarjamo program RTVS. Žal pa – kljub udeležbi predstavnikov Vala 202 in ZKP RTVS na sestanku Delovne skupine za trajni dialog s samozaposlenimi v kulturi – nam ni uspelo dobiti odgovora na vprašanje, ki smo ga zastavil pred tedni:

Ali je javni poziv “IMAMO NOVO GLASBO”
skladen z zahtevo iz 82.b člena ZUJIK?

Nasprotno, iz široke debate smo lahko razbrali, da so problemi še hujši kot se zdijo in da si je potrebno zastaviti še težja vprašanja. Gotovo je izvorni cilj razpisa – spodbujanje nove ustvarjalnosti – v javnem interesu in plemenit, žal pa izpeljava razpisa, njegova računovodska dejstva in izjave predstavnikov RTVS nakazujejo, da je javni interes samo “nejasna metafizična floskula”, ki se z lahkoto nadomesti s konkretnim poslovnim interesom komercialne dejavnosti RTVS, pa četudi je ta v direktnem nasprotju s splošnim javnim interesom.

Sociologinja Katja Praznik je prejšni teden v Večeru razglabljala:

“… da kulturnim in umetniškim delavcem ne moremo zanikati pravic, ki pripadajo vsem – biti plačan za opravljeno delo in imeti možnost delati v dostojnih delovnih pogojih. … Paradoks je, da je v veljavnih zakonih kultura še vedno definirana kot javna dobrina, a določen del ustvarjalcev to javno dobrino zagotavlja v izkoriščevalskih razmerah. … Gre za različne načine novačenja brezplačne delovne sile. A če država ustanavlja kulturne institucije in namenja javni denar za kulturno produkcijo, mora zagotoviti tudi dostojne in pravične delovne pogoje ter minimalne standarde, koliko morajo biti kulturni delavci za svoje delo plačani. …”

govorila pa je pravzaprav o nespoštovanju civilizacijskih standardov, tako osnovnih, kot je Splošna deklaracija človekovih pravic iz leta 1948:

Vsakdo ima, brez kakršnekoli diskriminacije,
pravico do enakega plačila za enako delo.

Vsakdo ima pravico do varstva moralnih in premoženjskih koristi, ki izhajajo iz kateregakoli znanstvenega, književnega ali umetniškega dela, katerega avtor je.

RTVS plačila za delo zunanjih glasbenikov sploh ne izračunava: “urna postavka ali kaj takega, veste, ne obstaja … pri glasbi, veste, glasba nastaja drugače …” ali “… ja, v primeru večje ekipe je to res drobiž, ampak če je en sam, kantavtor, pa dobi kar nekaj več …”

Ali res? Ali res skladanje, petje in igranje inštrumentov sploh ni delo? Ali glasbenik ni poklic, ki bi lahko zahteval nekako normalne delovne pogoje?

Res gre za specifične poklice, kjer se potrebne delovne ure težje opredelijo in preštevajo, vendar to ne pomeni, da delovnih ur sploh ni ter da jih ni potrebno niti približno ovrednotiti in plačevati.

Potem pa smo slišali še dodatno razlago poziva, ki jo lahko samo približno povzamem:

da dejansko ne gre za razmerje naročnik – izvajalec, to je povsem napačen vtis, ki ga dobi, kdor se seznani z objavljenimi razpisnimi pogoji;
v resnici gre za koprodukcijo;
en producent je RTVS, ki zagotavlja zgolj osnovne tehnične pogoje;
drug koproducent je nedefinirani nekdo (verjetno fizična oseba – prijavitelj), ki zagotavlja plačila za delo vseh udeležencev in pokriva vse njihove stroške;
partnerstvo je asimetrično brezpogojno določeno s strani RTVS – z izračunom sorazmernosti investicijskih vložkov in deležev na dobičku se ni ukvarjal nihče – en partner nosi vse dolžnosti, drugi odnese vse pravice.

Skratka, pogoji razpisa so se oblikovali očitno neupoštevajoč njegov cilj in zasledujoč samo najpreprostejšo poslovno logiko:

čimveč novih posnetkov v lastništvu RTVS za
čimmanj RTVS denarja (večino stroškov plača prijavitelj, nekaj MzK) in
čimveč dobička za RTVS (prijavitelj SE MORA ODPOVEDATI vsem pravicam, ki bi mu lahko povrnile vsaj del investicijskih vložkov).

Ta logika je podobna logiki tiste profesorice matematike, ki je izjavila: “Da, če ljubitelji opravijo delo enako kvalitetno kot profesionalci, je povsem sprejemljivo, da niso nič plačani, saj javnost dobi več kulture za manj denarja.” Žal takšna logika ne zdrži jutrišnjega dne. Tudi zanesenjaštvo ljubiteljev je omejeno. Enako kot neplačevanje profesionalcev pomeni smrt poklica, pomeni neplačevanje amaterjev zavoro razvoja dejavnosti in smrt ljubiteljskega veselja.

Odnos, kjer ena stran nosi večino tveganj, druga pa samo pobira dobičke, je nedvomno zajedalski in dolgoročno povsem nevzdržen, a vseeno traja in “se razvija” že leta v najnagnusnejši “Pay To Play”. Pay To Play (izkoriščanje eksibicionističnega amaterizma) sicer poznamo povsod in v raznih oblikah, ampak – razen v Sloveniji – nikjer ne poteka v imenu javnega interesa in s pomočjo javnih sredstev – zaradi te podle zakrinkanosti je najnagnusnejši.

Ja “svojevrstna promocija” je ključna beseda in samo zaradi implicitne obljube intenzivne promocije v programih, ki jih zagotavlja javni servis, se sploh kdorkoli prijavi na tak razpis. RTVS “prodaja” javni programski prostor v zameno za lastništvo pravic na posnetkih.

Mislim, da je očitno, da RTVS ne opravlja dejavnosti, kot jih določa zakon:

spodbuja kulturno ustvarjalnost ter svobodo umetniškega ustvarjanja in
zagotavlja ustvarjanje, poustvarjanje ter posredovanje umetniških del,

vsi glasbeni razpisi RTVS dejansko dušijo (finančno izčrpavajo) ustvarjalnost in ekskluzivirajo svobodo ustvarjanja v višje socialne sloje. Ustvarjanje in poustvarjanje umetniških del zagotavljajo glasbeniki sami, RTVS pa jim zapleni vse in edino, kar glasbeniki imajo – pravice iz ustvarjalnosti.

Strinjam se z delovno skupino, da smo na tej točki zaključili svoje delo, saj analiza položaja, čeprav nenatančna in nepopolna, kaže, da gre za hujše nepravilnosti v delovanju RTVS, na katere moramo opozoriti nadzorne organe. Dodajam, da me skrbi odsotnost vsakršne samorefleksije uslužbencev javnega zavoda. Škandaloznih (nekateri trdijo, da kriminalnih) računovodskih dejstev prireditve Dan 202 – 40 let v Hali Tivoli, katere smo izpostavljali, se nikomur ne zdi pomembno niti komentirati, kaj šele zanikati. Ob tem, da zakon jasno določa poslovanje ZKP – 14. člen (1) RTV Slovenija lahko skladno z zakonom opravlja poleg javne službe v omejenem obsegu tudi tržne dejavnosti, vendar mora biti poslovanje na področju tržnih dejavnosti organizirano ločeno od javne službe. – se nikomur sploh ne zdi sporno, da radijski uredniki svetujejo ZKP komu naj izda album; ni sporno, da kdor podpiše pogodbo za ZKP, dobi na javnem servisu intenzivno promocijo; in tudi ni sporno, da se Slovenska popevka prekine s podelitvijo Zlate plošče najkomercialnejšemu izvajalcu ZKP, ne, tržne prednosti so lepe in zlorabe so dobičkonosne; “obžalujemo samo, da Zlatih plošč ni več”.

Položaj je posledica dolgoletne erozije pojma javni interes, ki je v družbi “tržnih dejavnosti” izpostavljen premnogim nevarnostim in tveganjem. Težko delo ima tisti, ki mora nadzirati in preprečevati, da se ne bi zgodilo tisto, kar zahteva gospod Dobiček. Čimveč oglasov po čimvišji ceni in čimcenejše mašilo medoglasnega prostora – zapakiramo v lep reklamni slogan – Imamo dobro glasbo.

Z odličnim spoštovanjem,
Janez Križaj
Društvo za ENO glasbo

Datum: 28.07.2017 12:59
Pošiljatelj: Janez Križaj
Prejemnik: anton.persak@gov.si, gp.mk@gov.si

Spoštovani gospod Tone Peršak,

zahvaljujem se vam za imenovanje v delovno skupino za trajni dialog s samozaposlenimi. Imenovanje sem si vzel v čast, saj sem menil, da vas zanimajo moji strokovni pogledi. Žal pa se je izkazalo, da vas analiza stanja in reševanje hudih problemov samozaposlenih glasbenikov sploh ne zanima, in da je edina naloga Delovne skupine prikrivanje (ne pa reševanje) problemov. V parih letih pa sem že dojel, da je vaša deklaratorno “odlična platforma za promocijo naših interesov” dejansko slepa ulica. Dialoga ni.

Dokaz za to je razvoj teme na zadnjih sestankih, ko na naša vprašanja, dobimo zastrašujoče odgovore:

Ali je razpis “Imamo dobro glasbo” skladen z ZUJIK?

Nč skrbet, smo si zmislil neprobojni zaobid določb ZUJIK – denar damo kr enmu “prijavitelju” (bypass firma, deluje kot nekakšen zvodnik za glasbenike, ima odgovornosti koproducenta brez koproducentskih pravic) in finančni tokovi se zakrijejo. Prek varstva zasebnosti noben inšpektor ne more preverjat koliko je kdo dobil plačano za kakšno delo. Sploh pa veste, glasba nastaja drugače, glasba se ne dela, to sam neki pojejo pa igrajo, to ni delo.

Kako so prenosi pravic glasbenikov na ZKP RTVS lahko vspodbudni za njihovo ustvarjalnost, če so brezplačni?

Veste ZKP RTVS zagotavlja medijsko pokritost in vsebino televizijskih glasbenih oddaj, česar druge komercialne založbe ne morejo zagotavljati.

Kako ste določili višino “nagrade” prijavitelju?

Ja mal smo pogledal po trgu lokalne festivalske ponudbe in povpraševanja in si zmislil neki približn tazga. Veste, sej, če je en sam glasbenik, kantavtor, potem to niti ni tak drobiž, no, brez skrbi o zapravljivosti, število kantavtorjev sprejetih na razpis bo ostalo nič. No, pa zraven smo dodal obvezno uporabo RTVS studijev in zaplembo pravic na ZKP RTVS, česar lokalni festivali nimajo, tko da nam pri tem vzpodbujanju ustvarjalnosti, ne more nben očitat zapravljivosti. Ker za glasbo res ne gre zapravljat, bi bil problem “zasebni interes”, veste glasbeniki so zasebniki tu je pa v igri javni denar.

in, ko predstavnik vašega ministrstva v uradnem zapisniku “Izpostavlja medijsko pokritost: Radio SLO 1 in Radio SLO 2, Val 202 in RTV zagotavljajo medijsko pokritost, vsebine bodo predvidoma del televizijskih glasbenih oddaj, česar druge komercialne založbe ne morejo zagotavljati, in v taki medijski pokritosti ima ta javni poziv svoj smisel.” na dodatna vprašanja: “Kje to piše, kdo točno in kdaj in kako mu je zagotovil medijsko pokritost, kakršne druge založbe ne morejo?” odgovorov preprosti ni. Dialoga ni.

in, ko izpostavim oceno, da gre za delovanje v očitnem nasprotju ne samo z ZUJIK, ampak tudi za kršitve določb Zakona o RTVS (o ločenosti javne službe in komercialnih podvigov) in za kršitve Zakona o preprečevanju nelojalne konkurence (zloraba monopolnega položaja – diskriminacija udeležencev na trgu) je vaša reakcija užaljenost? Na vaše besede, da so moje žalitve presegle mejo, lahko samo presenečeno odgovorim, da se opravičujem, ampak nikoli ne morem biti do vas tako žaljiv, kakor ste vi lahko žaljivi do slovenskih glasbenikov. Vaš brezbrižno podcenjevalni odnos do “unih fantov, k tm neki igrajo pa nimajo ravno denarja, da bi si plačal snemanje” pa je najbolj razviden v računovodskih dejstvih za katera ste neposredno pristojni – v merilih ustreznosti knjižničnih nadomestil – kjer slovenskim glasbenikom preprosto odvzamete človekove pravice in s tem tudi status človeka. Če tisti, ki samo nekaj prepeva ali samo tolče po bobnih ni ustvarjalec, pomemben za javno dobro, potem je verjetno škodljivec, ki ga je potrebno zatreti. In zaradi takega odnosa “glasbenik” v Sloveniji ni več poklic, ampak samo še “glorified hobby”. In ta odnos je od pradavnine zasidran v nerazgledanih glavah, ni si ga izmislil Prešeren v Glosi, in je tu še danes, tudi v kulturni dediščini gospoda ministra za kulturo. Glasba ni delo, glasba je pač, hm, ena čarovnija, pevke so čarovnice, bobnarji pa razgrajači, veseli naj bodo, da jih ne zažgemo ali zapremo, ne pa da bi jih plačevali. Večinoma kulture vzamejo mit o Piskaču iz Hamelina kot svarilo, kje pa postane ta mit klavrno vodilo državne kulturne politike.

Da pravic iz ustvarjalnosti ne priznavamo opicam, je povsem v redu, saj jih tudi opice ne priznavajo ljudem. Dokler za vas glasbenik ni poklic, ki ga opravlja spoštovanja in človekovih pravic vreden človek, boste tudi vi pri meni zapisani samo kot ugvantani orangutan.

In bom vesel, če vam z zadnjim stavkom pomagam vsaj pri iskanju izgovorov za vašo ignoranco in neobstoj dialoga v dialoški skupini – recite: “Križaj je tako žaljiv, da se sploh ne da pogovarjat.” in me v ilustracijo citirajte, ampak prosim ne le “ugvantani orangutan”, ampak celotni stavek.

Lep dan!

Janez Križaj

Datum: 28.07.2017 13:27
Pošiljatelj: Janez Križaj
Prejemnik: anton.persak@gov.si, gp.mk@gov.si

Spoštovani gospod Križaj,

po moje sem vsaj desetkrat že ponovil, zakaj smo se odločili za ta razpis in zakaj smo se odločili, da ga izpeljemo v sodelovanju z RTV. Mogoče tudi res narobe. Zato sem že tudi vsaj desetkrat rekel, da bomo stvari premislili in se odločili, ali razpis spremeniti ali ga sploh še izvajati itd.

Povsem druga zgodba so vaši odnosi z RTV, z domnevnimi komunisti itd.

Ker pa je za vas očitno pomembno samo to, da lahko vedno znova grozite celo z ovadbami, pljuvate po “ugvantanih orangutanih”, naj dodam, da mi je za ta vaš hobby pravzaprav vseeno, na živce mi gre samo to, da si lastite pravico po mili volji razpolagati zu mojim časom. Lahko mi rečete tudi pljuvalnik in pri tem razmislite o svoji vlogi; zame pa je ta najin “dialog” čisto zares zaključen in se s tem ne nameravam več ukvarjati, kar zadeva razpis pa bomo zadevo premislili in se odločili , kako in kaj.

Predlagam, da mi ne odgovarjate, razen, če vam ihta ne dovoli ravnati drugače, a zame je, kot rečeno, najin dialog na to temo in tako intoniran zaključen.

Lep pozdrav!

T. Peršak

Datum: 14.08.2017 21:18
Pošiljatelj: Janez Križaj
Prejemniki: Anton.Persak@gov.si

Spoštovani gospod Peršak,

hvala za vaš odgovor in za vaš predlog naj vam ne odgovarjam, vendar ste zapisali stvari, na katere moram odgovoriti.

Zaključujete najin dialog, za katerega sam menim, da ga sploh nikoli ni bilo. Menim, da me niste uspeli dovolj pozorno poslušati ali natančno brati, na moja vprašanja večinoma sploh niste odgovorili, na tista redka, na katera ste, pa očitno brez razumevanja vprašanja.

“Komunisti” so prispodoba za neizvršeno tranzicijo na RTVS, nič drugega, nobene veze z dejanskimi ali domnevnimi komunisti ali njihovo idologijo, se opravičujem za ponesrečno prispodobo in posledično nejasnost. ZKP RTVS obstaja samo zaradi šlamparije in lagodne lenobe vaših predhodnikov in seveda tudi zaradi vaše. V začetku 90ih se spominjam številnih debat, kaj se bo zgodilo s katalogom ZKP RTVS? Bodo umetniki dobili nazaj svoje stvaritve, ki si jih je pridobila ZKP? gre katalog lahko pod NUK ali MzK? in potem na javno dražbo? Po vzoru Poljske ali Češke? hahaha, res prav nihče ni pomisli, da se bo zgodilo nič, da se nekje nekomu ne bo prav nič spremenilo in da ZKP RTVS deluje leta 2017 povsem enako kot leta 1971, ne tega ni pomislil nihče. Nihče ni pomisli, da na glasbenem področju tranzicije sploh ne bo, ker je povsem vseeno kaj se tam dogaja.

Če pišete, da vam gre na živce, da si lastim pravico po mili volji razpolagati z vašim časom, moram presenečen odgovoriti, da z vašim časom nikoli nisem razpolagal. Jaz sem vas davno prosil za sestanek in vi tej prošnji niste ugodili. Vi ste mene vabili na številne sestanke vaše delovne skupine in jaz sem se vašim vabilom vedno uslužno odzval. Prosim, kdo je uspel razpolagati s čigavim časom? Seveda imate pravico razpolagati z mojim časom, ker sem pač privolil v sodelovanje v dialoški skupini. In upam, da boste razumeli, da mi gre na živce, da ste si to pravico prisvojili s prevaro – vaš podpis pod sklep o ustanovitvi dialoške skupine ni bil iskren.

Kako slabo me berete, kaže tudi neupoštevanje prošnje, da, ko me citirate navajate moj CELOTNI stavek, ne le dveh – iz konteksta povsem iztrganih – besed, gospod minister prosim, poudarek je bil na prvem delu stavka:

Dokler za vas glasbenik ni poklic, ki ga opravlja spoštovanja in človekovih pravic vreden človek,

Vam želim veliko uspehov!
Janez Križaj

Datum: 14.08.2017 18:48
Pošiljatelj: Janez Križaj
Prejemniki: denis.miklavcic, Mojca.Juric, ursa.menart, larajankovic, janez.kromar, petra.sobadoo, petra.o-p-a, dusan.sarotar2, tadej.meserko, Saso.Gazdic, Branko.Jezovsek, Metka.Sosteric, Anton.Persak, jure.ardi, dos-design, irenagubanc, Maja.Dimitrovski, Klavdija.Zupancic, Igor.Tersar

Dragi Denis in ostali člani “dialoške” skupine,

večkrat sem že izrazil kritiko gleda učinkovitosti zapravljanja časa na naših sestankih in zadnji sestanek me je spet navdal z mislijo, da so problemi očitno hujši kot se zdijo. Ne dobimo odgovorov na osnovna vprašanja delovanja te skupine:

Kdo odloča kateri dokument se nam bo pokazal in kateri se nam bo skušal prikriti? (npr. zakaj in kdo nas je izločil iz debate o predlogu ZKUASP nam ni bilo pojasnjeno nikoli.)

Zakaj naših sklepov nihče ne bere in zakaj na njih nihče nič ne odgovori?

Kako lahko predstavnik ministrstva pove in v zapisnik zapiše neverjetne trditve (oziroma opisuje gospodarski kriminal), ko pa ga zaprosimo za natančnejša pojasnila, gospod ni več dosegljiv in se dialog prekine?

in poudarjam, da so to osnovna vprašanja – bistvena za učinkovito delo. Če minister ne delegira odgovornosti, potem je odgovoren on, in, če na naša vprašanja vzroji, da nam ne bo odgovarjal, ker nima časa za “nepomembne” zadeve, ze mi zdi, da je minister precej neodgovoren in mi smo budale – delamo zastonj in zaman. Pardon, ne vsi v skupini, tisti, ki ste na sestankih po službeni dolžnosti in dobite plačne sejnine, niste budale, samo jaz in tistih par, ki zapravljamo svoj prosti čas in dobro voljo.

In seveda, po treh letih ignorance sem togoten, nisem ihtav, ker nisem vlagal nekih velikih upanj, sem pa togoten, ker moram gledati kako lahkotno se ignorirajo problemi, ki močno vplivajo na življenje tistih, s katerimi sem v dnevnem stiku. Gospod minister me je prijetno presenetil, ko si je na sestanke dovolil povabiti predstavnike RTVS – njegov predhodnik Žiga Turk je iskreno odvrnil, da se z RTVS sploh ne bo ukvarjal, ker je to osje gnezdo prepletenih interesov in jih je še vsak, ki si je upal vtikati v delovanje RTVS, dobil močno po glavi. No, očitno jih je Peršak že tudi, saj si samo tako lahko razlagam preobrat v njegovem odnosu – prej je šlo za to, da zadeve razjasnimo in dobimo odgovore, sedaj gre za to, da jih prikrijemo in pozabimo. Ne, kršitve ZUJIKa niso problem, ne, zlorabe monopolnega položaja RTVS niso problem, ne, stališča, da glasbeno ustvarjanje sploh ni delo, niso nikakor problematična, kot ni problematično, da uredniki RTVS niso “svobodni”, ampak so “zagotovljeni”, skratka ni nobenih problemov – samo malenkostna nerodnost, če v izvedbi poziva pač “pozabiš” na njegove cilje in deluješ v direktnem nasprotju z njimi, je to ok, če to opravičuješ s pojasnjevanjem kriminalne situacije v katero si primoran v sodelovanjih z RTVS. Edini problem, se mi zdi, da je Križaj, ki se ne sprijazni z nemogočimi odgovori.

Hvala vsem, ki ste mi vlivali upanja, da je trenutni minister precej pametnejši od predhodnice in, da se bo zato verjetno dalo z njim o čem pogovoriti. Hehe, ne moreš, gospod nimajo časa. Ja, je pa pametnejši ravno toliko, da ni potrebe, kot pri njegovi predhodnici, da bi mu kdo v obraz zabrusil: “Gospod, nesposobni ste in delate škodo!” ker to že ve in je menda ravno zato bolj v težavah, bolj paničen, ker se bolje zaveda, da položaja ne obvlada. Tako preobremenjen, da se bojim, da se bo skuril, zanesljivega kadra, na katerega bi lahko delegiral odgovornosti, pa nima. Na vseh koncih, ki jih pokriva ministrstvo, je kaos, jasno, da so samozaposleni potem zadnja skrb. In sploh je iz njegovih izjav ob problematiki Samozaposleni & RTVS očitno, da enako kot njegova predhodnica ne razume pomena “pošteno plačilo za pošteno delo”, ne razume razlik med profesionalizmom in amaterizmom in je verjetno res zadnji v tej državi, ki bi lahko komu razlagal o ustreznosti nadomestil za delo ustvarjalcev. Delo ustvarjalcev se lahko ceni v tujini. Na primer, če v tujini nekdo vzame moje CDje in jih daje na voljo javnosti brez vprašanja in brez plačila ustreznega nadomestila, ga označijo za nemoralnega pirata. Če to počne organizirano, tako da ustvarjalcem povzroča večjo materialno škodo in drugim neupravičene premoženjske koristi, potem ga za nekaj let pošljejo v zapor. Če se to zgodi v Sloveniji, pa pirat dobi javno službo in ministrsko plačo? In jaz sem res naivna budala, če sem pričakoval, da se bo lopov, ki ne zna pojasniti (imamo samo argument moči: Ker pač lahko pišem zakone, sem krajo legaliziral) zakaj krade, zavzel za ustrezna plačila ustvarjalcem. V paniki pa človek počne tudi nerazumljive stvari. Recimo na sejo povabi poznavalca, češ, da bi se rad seznanil s problematiko, ko pa mu poznavalec pove kje so problemi, tega ne zmore poslušati in sejo zapusti? Hudo pomanjkanje bontona ali precejšnja pomota in nesporazum. In verjetno je problem samo to, da je povabil napačnega človeka, problem je v meni, ker ne znam igrati vloge statista v paradi nesposobnih političnih manekenov, kjer velja, da je bolje problem skriti, ker se z reševanjem problemov hitro zameriš kakemu vplivnemu priviligirancu. Ni problem, da gospodu ministru manjka splošne izborazbe o človekovih pravicah in občutka za poštenje, problem je, da bi mu jaz rad na naslednji seji povedal pravljico o Piskaču iz Hamelina, s čimer bi presegel delovno področje naše skupine in, ja verjetno res ni naloga naše skupine, da se ukvarja s pomanjkanjem globine in širine duha v državnem uradniku.

Denis, vsa moja pisanja (kje naj bi bili objavljeni zapisniki naših sej ne vem) so pregledno zbrana na naslovu: http://www.enoglasba.info/?page_id=639 in če tu ni zbranih dovolj podatkov o nepravilnostih, da se zgane katera od pristojnih služb, potem očitno ni politične volje in je zadeva brezupna. Ko ponavljaš željo predstavnika NO RTVS, da se konkretneje seznani s kršitvami, ponovno poudarjam, da ne gre za posamezne kršitve in za posamezne kršilce, ampak za dolgoletno uveljavljeno prakso – dosti bolj kot za koruptivne posameznike, gre za sistemsko korupcijo – če bi npr. sankcionirali Karolija, ki je bil menda kolovodja sramote Dan202 40let, bi kaznovali najbolj pridnega in delovnega izvrševalca uveljavljene poslovne politike – dolgoletna erozija pojma javni interes ni zasluga pridnih uslužbencev RTVS, to je zasluga sistema, ki se mu enostavno jebe za vse, za kar je bil ustanovljen. Skuhane žabe sploh ne dojamejo, da RTVS od peta do ušes diha in švica samo za napolnjen oglasni prostor. Investicije gredo samo tja, kjer je neposredni učinek – kičasti blišč zabavnjaških oddaj, kjer kvaliteta glasbenega programe NE SME presegati kvalitete glasbe v oglasnem bloku. Investicij v umetniški ali mladinski program ni, ker to NIČ NE VPLIVA na prihodke. Kadrovska služba ne pošilja najbolj izurjenih psihologov v otroški program, tja lahko pridejo le slabo plačani entuzijasti, psihologe SE SPLAČA imeti le v oddelku za marketing in v oddelku za reklamacije naročnine itd. ipd. ampak ja, to nikogar nič ne briga. Naš gospod minister je očitno samo eden od političnih karieristov, ki mu vloga RTVS, zgolj kot oglaševalskega stroja, ki z zlorabami svojega monopola uničuje medijsko svobodo vseh drugih medijev, povsem ustreza, dokler lahko prek RTVS uresničuje interese koalicije.

Da “interes koalicije” ni enako “javni interes” vemo, so me pa presenetile ministrove opazke “da je detektiral, da jaz zastopam nek zasebni interes”. Presenetilo me je, da si mi upa to očitati, ko pa so me v delovno skupino zvabile ravno besede, da je to “odlična platforma za promocijo naših interesov”. Teh interesov nikoli nisem skrival in se jih NE SRAMUJEM, vedno sem se zavzemal, da bi bili glasbeniki za svoje delo USTREZNO plačani,- res je plačilo za delo najprej zasebni interes glasbenikov samih, ampak, ker s plačilom ustvarjalcu poskrbimo za vspodbudo ustvarjalnosti, je to splošno dobro – s krajo ustvarjalcem pa delamo dolgoročno javno škodo, čeprav se minister uspe bahati kako brihtno varčen je bil pri pravici do ustreznega knjižničnega nadomestila – res, s krajo avtorskih pravic svobodnim ustvarjalcem je napolnil blagajno za privilegije hlapcev – kar bi moral plačati tistim plodnim in kvalitetnim ustvarjalcem, ki se izposojajo v knjižnicah, je ukradel, zato da lahko denar razmetava tistim, ki uspejo v 59 minutah izpolniti petstranski formular in priteči na poštno okence – ker, taki in samo taki ustvarjalci lahko delujejo v tej deželi? Crknite svobodnjaki, naj živi veliki cenzor in njegovi hlapci! Knjižnično nadomestilo je v finančnem smislu malenkostni problem (nihče ne bo obogatel iz knjižnične izposoje, vsaj v Sloveniji gotovo ne) ima pa gromozansko simbolno težo. Le kaj lahko v državi, kjer glasbenikom mirno krade sam presvitli minister za kulturo, pričakujemo od drugih državljanov in od drugih institucij?

Lep dan!

Janez Križaj

Denis, hvala tudi za konstruktivno (a žal naivno) vprašanje, če imam kak predlog kako popraviti poziv “Imamo novo glasbo”. Škoda, da nisi mogel videti kako se je minister ob tem vprašanju presenečeno zdrznil. Povsem očitno je, da nihče na ministrstvu ne razmišlja kako položaj popraviti, ampak samo kako zadevo prikriti in pozabiti. Zabavna grožnja gospoda ministra: “Poziv bomo umaknil, pa ne bo noben glasbenik dobil nič denarja, mi bomo pa prišparal!” to je pač retribucija, ker si je Križaj upal nekaj pripominjati 😉 🙂 jap, problemi so vedno hujši kot se zdijo.