Dvajseto stoletju je, med drugim, Hrupna doba. Fizični hrup, duševni hrup in hrup želja – podiramo vse zgodovinske rekorde. In nič čudnega, saj so vse moči naših skoraj čudežnih tehnologij uperjene v napad zoper tišino. Radio, najbolj priljubljen in vpliven od vseh izumov zadnjega časa, ni nič drugega, kot kanal po katerem prefabricirani hrup teče v naše domove. In ta hrup prodira dosti globlje od ušesnih bobenčkov. Prodira v um, ga polni z blebetavščino nepozornosti, izbruhi podivjane ali sentimentalne glasbe, nenehno ponavljajočimi se odmerki drame, ki ne prinašajo katarze, ampak običajno rojevajo hrepenenja za vsakodnevnim ali celo vsakournim čustvenim klistirjem. In kjer, tako kot v večini držav, se RTV postaje preživljajo s prodajo oglaševalskega časa, se hrup prenaša od ušes, skozi polja domišljije, zavedanja in občutkov, do ega – jedra želja in volje. Govorni ali tiskani, preko etra ali celuloze, vsi primeri oglaševanja imajo en sam namen – da se prepreči volji, da bi kdajkoli dosegla tišino. Brezželjnost je pogoj za odrešitev in razsvetljenje. Pogoj za rastoči in tehnološko progresivni sistem masovne proizvodnje je vsesplošno hrepenenje. Oglaševanje je organizirano prizadevanje za razširitev in okrepitev tistega delovanja, ki (kot so vedno učili vsi svetniki in učitelji vseh višjih religij) je glavni vzrok trpljenja in krivic ter največja prepreka med človeško dušo in njenim nebeškim izvorom.
Iz “Silence, Liberty and Peace” (1946) Aldous Huxley
