Od:
Društvo za ENO glasbo
Eipprova 19
1000 Ljubljana
drustvo@enoglasba.info
Za:
Ministrstvo za gospodarstvo
Kotnikova 5
1000 Ljubljana
gp.mgrt@gov.si
Datum: 29. 3. 2015
Zadeva: Pripombe na predlog novele ZASP-G
Spoštovani,
Za izhodišče razgovorov o spreminjanju ZASP-a se ozrimo v zgodovino leta 1995, ko je bil sprejet prvi slovenski zakon o pravici avtorja. Kljub temu, da je bilo kolektivno upravljanje pravic v težkem obdobju vzpostavljanja novega sistema – stari je z razpadom Jugoslavije razpadel tudi sam – je bila konfliktnost med akterji najmanjša. Ta, izvorna verzija ZASP-a, je bolj dosledno spoštovala načela in je bolj jasno določala pravila, kot vse novele, ki so se, vsled interesnih pritiskov komercialnih uporabnikov avtorskih del, oddaljevale od načel avtorskega prava in so z nelegitimnim relativiziranjem pravice avtorja uspele zasejati kaos. Očitno so pritiski komercialni izkoriščevalcev ustvarjalnosti danes močnejši kot kdajkoli prej, saj se tudi najnovejši predlog sprememb ZASP-a tako oddaljuje od, ne samo avtorsko pravnih, ampak tudi ustavnih načel, da ga lahko označimo za poizkus uničenja pravic iz ustvarjalnosti.
Predlagamo in prosimo, da se začarani krog:
– neustrezna regulativa zaseje konflikt;
– konfliktnost postane izgovor za več neustrezne regulative;
prekine.
Dolgoročni red lahko prinesejo samo spontani in svobodno sprejeti sporazumi, ne pa zmedeno nenačelna zakonodaja. Zato predlagamo, da se debata o spremembah ZASP zasnuje na prvotni različici iz leta 1995, namesto, da se skuša obilico nenačelnih popravkov dopolniti z novimi nenačelnostmi.
Z zakonom je mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine. Pravice, ki je zapisana v ustavi, ne sme odvzeti ali zmanjšati noben zakon. Čim pa zakon predpisuje način uresničevanja pravice, jo na nek način omeji oziroma okrni. Pri opisovanju načinov uresničevanja pravice se mora zato vedno postavljati in čim večkrat ponavljati vprašanje: “Ali je to res nujno v naravi te pravice?”
1995 je ZASP v 21. členu opisal in definiral vsebino MATERIALNE AVTORSKE PRAVICE:
(1) Materialne avtorske pravice varujejo premoženjske interese avtorja s tem, da avtor izključno dovoljuje ali prepoveduje uporabo svojega dela.
(2) Če ni s tem zakonom drugače določeno, je uporaba avtorskega dela dopustna le, če je avtor v skladu s tem zakonom in pod pogoji, ki jih je določil, prenesel ustrezno materialno avtorsko pravico.
potem pa je v 2. odstavku 153. člena neustrezno relativiziral absolut volje avtorja v nejasno “odobritev” s strani državnega uradnika:
(2) Kolektivna organizacija predloži splošne tarife v odobritev uradu. Odobrene splošne tarife se objavijo v uradnem glasilu Republike Slovenije.
s čimer je zasejal velike konflikte. Takoj, ko so komercialni uporabniki dojeli, da stroški njihovega poslovanja niso odvisni od tržnih dejstev, ampak od “dobre volje” državnega uradnika, so začeli glasno stokati, tarnati in sprožati sovražne medijske kampanje proti kolektivnim organizacijam. V tem okolju se državni uradnik ni najbolje znašel:
- če bi ravnal strokovno, bi predlagane tarife potrdil, saj za zavrnitev ni imel argumentov;
- če bi ravnal strokovno, bi predlog tarif zavrnil in dal jasno vedeti, da ne govorimo o “izključni” ali o “poplačilni” pravici temveč o “zakoniti oz. prisilni licenci”;
- zato je ravnal “politično”, predloga tarif ni ne potrdil in ne zavrnil, opustil je dolžno dejanje in zavlačeval; tako da je po dolgih letih brezpravja njegovo ravnanje obsodilo tudi Upravno sodišče, kamor so se bili ustvarjalci prisiljeni zateči po pomoč pred uradniško samovoljo.
Takrat so mnogi opozarjali tudi, da se področje kolektivnega upravljanja (poleg nejasnosti kdaj, zakaj in kako je možna državna intervencija v tarife) ureja prenormativno, saj dopušča premalo svobode v organiziranju in ne omogoča spontanih tržnih interakcij tam, kjer državne intervencije niso potrebne. Z novelami ZASP, ki so prinašale samo nove nejasnosti, omejitve in zaplete, pa je konfliktnost naraščala.
2001
163.č (4) K spremembam statutov in splošnih tarif mora dati poprejšnje soglasje Urad. Če Urad v dveh mesecih od izročitve pravilno sestavljene zahteve ne izda soglasja, se šteje, da je bilo soglasje dano.
Dodatek “Če Urad ne izda soglasja, se šteje, da je bilo soglasje dano.” je nameraval omiliti konflikte, ki so nastajali, ker se v postopku izdajanja soglasja k tarifam Urad ni ravnal pa Zakonu o upravnem postopku in se ni držal nobenih rokov ozirom (ne)soglasja sploh ni izdajal. Žal je nastala samo še večja zmeda, saj ni bilo točno jasno katere (če sploh) tarife veljajo. (Npr. SAZAS je imel na spletni strani objavljene kar tri (3) različice tarif – zmeda glede veljavnosti različic je sprožila tudi dolgoletne sodne postopke!)
2004
Omejevanje avtorjeve volje s strani državnega organa je bilo končno umaknjeno, vendar se je avtorjeva volja omejila v še dosti bolj nevarno nenačelno “soglasje uporabnikov”:
156.č. (1) Kolektivne organizacije sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov, ki v skladu z zakonom uporabljajo varovana dela iz repertoarja kolektivnih organizacij, skupne sporazume predvsem o pogojih in načinih uporabe teh del ter višini nadomestil za njihovo uporabo.
Umik pavšalnega predhodnega soglasja Urada, k tarifam, ki jih določijo avtorji, bi bil dobrodošel, če ne bi za nove zaplete poskbela nejasna opisovanja sporazumov, za katere nihče ne ve točno s kom in zakaj, čemu in kako naj bi se sklepali. Sporazumi so lahko plod svobodne izbire in tržnih pogajanj, ne pa produkt prisilne regulative.
Povsem nenačelna novost je bila tudi določba:
158.č. (2) Če pogodba o neizključnem prenosu pravic za uporabo varovanih del ni sklenjena, se šteje, da je ustrezna pravica prenesena, če uporabnik položi na račun kolektivne organizacije ali pri sodišču oziroma notarju znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija.
ki omogoča, da se pravica avtorja prenaša povsem mimo in brez volje avtorja, kar je v izrecnem nasprotju s temeljnim 21. členom ZASP-a.
Dodatne nejasnosti so prinesle tudi nepotrebne in neumestne določbe o mediaciji (163.č.).
2006 februar
Dodatne nejasnosti so prinesle tudi nepotrebne in neumestne določbe o arbitraži (163.a.č.).
2006 december
156.č. (2) Tarifa se določi s skupnim sporazumom med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov ali, če to ni mogoče, z odločbo Sveta za avtorsko pravo.
Ker nenačelni posegi v pravico avtorja – “prisilni sporazumi” niso prinesli reda in miru, je bilo potrebno avtorsko pravico odmakniti še dlje od volje avtorja v nekakšen konstrukt iz časov planskega gospodarstva.
Kadar je avtorju odvzeta pravica, da sam postavi svojo ceno, ne moremo več govoriti o pravici avtorja, saj od tu dalje pravica sploh več ne obstaja. Ali kot pravi Jacques Attali:
“Kapitalizem, tako kot vedno, ne more delovati, če lastninska pravica ni jasno določena in spoštovana.”
Problem dosedanjih zakonskih ureditev tega področja je zlasti v nejasnem poimenovanju in pojmovanju. Izključna pravica, obvezno kolektivno upravljanje, poplačilna pravica in zakonita licenca so različna imena za različne stopnje omejitve avtorske pravice. V ZASP-ih se je v skladu z konvencijami zapisalo “izključna pravica”, razne interesne skupine pa so uspešno vnašale določbe, ki so (samo približno) opisovale “prisilno licenco”. Nikoli ni bilo jasno kdo določa tržne pogoje: avtor, država ali uporabnik? Če želi zakonodajalec napraviti red, se mora jasno odločiti ali za “izključno pravico” ali za “prisilno licenco”. Naj pogoje trženja svoje lastnine svobodno določi avtor ali naj mu jih predpiše država. Izkušnje so pokazale, da so nejasne rešitve splošno škodljive, saj zasejejo pravno negotovost avtorjem in uporabnikom.
Vendar tako nejasnih rešitev kot jih vsebuje aktualni predlog, nismo imeli še nikoli. Na eni strani predlagatelj ukinja omejitev pravice v “obvezno kolektivno”, na drugi strani pa opisuje sistem, ki je še strožji od “obveznega kolektivnega”? V primeru spora na eni strani napotuje lastnika pravice na sodne organe, na drugi strani pa odveže nosilca dolžnosti vseh odgovornosti že “s polaganjem arbitrarnega zneska na notarski račun”.
Predlagatelj na eni strani trdi, da ščitenje avtorstva ni v javnem interesu in zato predlaga razrešitev vseh pristojnosti Tržne inšpekcije, na drugi strani pa postavlja Urad za intelektualno lastnino za vsemogočnega varuha “zasebnega interesa”. Ta varuh naj bi med drugim opravljal celo tudi kadrovsko službo, ki bo zasebniku povedala kdo je primeren zastopnik njegove pravice. Kot da ima državni uradnik lahko nek interes (in sposobnost) zagotavljati varovanje interesa ustvarjalnega umetnika ali založniške korporacije.
Zato predlagamo, da se:
1.) Ureja samo tista področja, ki regulacijo potrebujejo, ostala pa se prepusti svobodnim interakcijam med ustvarjalci, posredniki – komercialnimi uporabniki in publiko.
2.) Dosledno spoštuje pravico avtorja kot je opisana v 21. členu ZASP in se jo zmerno omeji samo tam, kjer je to nujno potrebno za zagotavljanje javnega interesa – svobode kulturnega delovanja.
3.) Na osnovi natančne in temeljite analize dejanskih problemov postavi jasna pravila kolektivnega upravljanja s pravico avtorja.
Pripombe na posamezne člene predloga sprememb ZASP-G
Predlog novele smo ocenili upoštevajoč glavni cilj:
1. spoštovanje pravice avtorja, da določa pogoje prenosa svoje pravice – določanje tarif;
in cilje, ki prisilni kolektivizaciji zagotavljajo legitimnost:
- samouprava v KO;
- demokracija v KO;
- suverenost KO;
- avtonomnost KO:
| Novela | ZASP | 1. | 2. | 3. | 4. | 5. | Opomba | 10.marec2015 novela ZASP | |
| 1 | 1. | 0 | 0 | 0 | 0 | 0 | Implementacije direktive o osirotelih delih | ||
| 2 | 22 | 0 | 0 | 0 | 0 | 0 | Nomenklatura: “priobčitev javnosti” | ||
| 3 | 32a | 0 | 0 | 0 | 0 | 0 | downloads | ||
| 4 | 37 | 0 | 0 | 0 | 0 | 0 | praznjaki | ||
| 5 | 38 | 0 | 0 | 0 | 0 | 0 | praznjaki | ||
| 6 | 39 | -1 | -1 | -1 | -1 | -1 | TARIFA praznjaki | ||
| 7 | 48a | 0 | 0 | 0 | 0 | 0 | invalidi | ||
| 8 | 48 | 0 | 0 | 0 | 0 | 0 | Nomenklatura: “obveščanje javnosti” | ||
| 9 | 49 | 0 | 0 | 0 | 0 | 0 | Nomenklatura: “priobčitev javnosti” | ||
| 10 | 49b | 0 | 0 | 0 | 0 | 0 | Zasloni v muzejih | ||
| 11 | 50a… | 0 | 0 | 0 | 0 | 0 | Osirotela dela | ||
| 12 | 131 | 0 | 0 | 0 | 0 | 0 | Dajanje v najem | ||
| 13 | 143 | 0 | 0 | 0 | 0 | 0 | kolektivno | ||
| 14 | 146 | -1 | -1 | -1 | -1 | -1 | Dejavnost kolektivk | ||
| 15 | 146a | 0 | 0 | 0 | -1 | -1 | Zunanji izvajalec | ||
| 16 | 147 | 0 | 0 | 0 | 0 | 0 | Obvezno kolektivno | ||
| 17 | 148 | 0 | 0 | 0 | 0 | 0 | Dovoljenje | ||
| 18 | 149 | 0 | -1 | -1 | 0 | 0 | Statut | ||
| 19 | 150 | 0 | 0 | 0 | -1 | -1 | Dovoljenje | ||
| 20 | 151 | 0 | 0 | 0 | 0 | 0 | Pogodba z avtorjem | ||
| 21 | 151a | -1 | 0 | 0 | -1 | -1 | IZJEME od obveznega kolektivnega | ||
| 22 | 152 | 0 | -1 | 1 | 0 | 0 | Dolžnost upravljanja | ||
| 23 | 153 | 0 | 0 | 0 | -1 | -1 | Pravila delitve | ||
| 24 | 153a | 0 | 0 | 0 | 0 | 0 | Namenski skladi | ||
| 25 | 155 | 0 | 0 | 0 | 0 | 0 | JAVNOSTI-Dolžnost obveščanja | ||
| 26 | 156 | -1 | -1 | -1 | -1 | -1 | TARIFA | ||
| 27 | 157 | -1 | -1 | -1 | -1 | -1 | Skupni sporazum | ||
| 28 | 157a | -1 | -1 | -1 | -1 | -1 | Svet za avtorsko pravo | ||
| 29 | 157b | -1 | -1 | -1 | -1 | -1 | Svet za avtorsko pravo | ||
| 30 | 157c | -1 | -1 | -1 | -1 | -1 | Svet za avtorsko pravo | ||
| 31 | 157d | -1 | -1 | -1 | -1 | -1 | Svet za avtorsko pravo | ||
| 32 | 157e | -1 | -1 | -1 | -1 | -1 | Svet za avtorsko pravo | ||
| 33 | 157f | -1 | -1 | -1 | -1 | -1 | Svet za avtorsko pravo | ||
| 34 | 158 | -1 | 0 | 0 | -1 | -1 | Enostranska dolžnost sklepanja pogodb | ||
| 35 | 159 | 0 | 0 | 0 | 1 | 0 | Dolžnost uporabnikov | ||
| 36 | 160 | 0 | -1 | -1 | 0 | 0 | Nadzor imetnikov | ||
| 37 | 160a… | 0 | -1 | -1 | -1 | -1 | “Transparenca” | ||
| 38 | 161 | 0 | 0 | 0 | 0 | 0 | Poročanje skupščini | ||
| 39 | 161a | 0 | -1 | -1 | -1 | -1 | Organi upravljanja | ||
| 40 | 162 | 0 | -1 | -1 | -1 | -1 | Nadzorni organ | ||
| 41 | 162a | 0 | -1 | -1 | -1 | -1 | Prekrški kolektivke | ||
| 42 | 162b | 0 | -1 | -1 | 0 | 0 | Varovanje poslovne skrivnosti | ||
| 43 | 163 | -1 | -1 | -1 | -1 | -1 | Mediacija | ||
| 44 | 163a | 0 | 0 | 0 | 0 | 0 | Prenehanje kolektivke | ||
| 45 | 163b | 0 | -1 | -1 | -1 | -1 | Začasne kolektivke | ||
| 46 | 184 | -1 | 0 | 0 | -1 | -1 | Prekrški in TIRS | ||
| 47 | 185 | 0 | 0 | 0 | 0 | 0 | Prekrški kazni€ | ||
| 48 | 186 | 0 | 0 | 0 | 0 | 0 | Nujnost postopkov TIRS | ||
| 49 | 186a | 0 | -1 | -1 | -1 | -1 | Prekrški kolektivke | ||
| 50 | 186b | 0 | -1 | -1 | -1 | -1 | Brezmejnost kaznovanja | ||
| 51 | x | -1 | -1 | -1 | -1 | -1 | Prehodne tarife | ||
| 52 | x | 0 | 0 | 0 | 0 | 0 | Prehodne – osirotela | ||
| 53 | x | 0 | 0 | 0 | 0 | 0 | Prehodne – uskladitve delovanja | ||
| 54 | x | 0 | 0 | 0 | 0 | 0 | Prehod – sodno varstvo | ||
| 55 | x | -1 | -1 | -1 | -1 | -1 | Prehod – prekrški – Amnezija amnestija | ||
| 56 | x | 0 | 0 | 0 | 0 | 0 | Prenehanje uredb o praznjakih in arbitraži | ||
| 57 | x | 0 | 0 | 0 | 0 | 0 | Uveljavitev novele | ||
| 1. | 2. | 3. | 4. | 5. | |||||
| -16 | -24 | -22 | -25 | -26 | -113 | je 115- in 2+ | |||
pri čemer smo ugotovili, da samo dve predlagani določbi deloma spoštujeta omenjene cilje, kar 29 določb pa teh ciljev ne spoštuje.
- člen
Predlog prenosa pristojnosti določanja nadomestil za privatno reproduciranje iz VladeRS na sporazume avtorjev in uporabnikov prinaša dolgotrajno brezizhodnost v primerih, da se avtorji in uvozniki praznih CD-jev ne sporazumejo. Sporazum je lahko le plod pogajanj dejavnikov svobodne izbire. Pri tej tarifi noben od akterjev nima pogajalske svobode, zato je veliko bolj primerno in ustrezno, da se, kot dosedaj, ta tarifa določa avtoritativno (prisilna licenca), vendar bolj tekoče – obvezno na predlog avtorjev in po neobvezni preučitvi pripomb uporabnikov.
- člen
Pri opisovanju delovanja kolektivnih organizacij je neumestno izpadel pogoj nepridobitnosti. Sklicevanje na “EU direktivo o storitvah” je neustrezno, saj kolektivno upravljanje ni storitev, temveč je izjemno posebni pravni režim, ki storitvam (glasbeno ustvarjanje) zagotavlja “prostost” daleč nad nivojem omenjene direktive.
V točki 2. (1) odstavka 146. člena bi moralo namesto: “… o višini nadomesti, ki jih predlaga …” pisati: “… o višini nadomesti, ki jih sprejme …” saj ni na avtorju, da uporabnikom predlaga pogoje, ampak je avtorjeva materialna pravica, da pogoje postavi sam. Svoboda uporabnikov pa je v tem, da avtorjeve pogoje ali sprejmejo ali z uporabo prenehajo. Samo za tiste uporabnike, ki z uporabo ne morejo prenehati, in samo tam, kjer je uporaba avtorskih del v javnem interesu, je smiselna “prisilna licenca”, katero na predlog avtorja sprejme državni organ (ne pa uporabniki ali njihova združenja).
- člen
Podrobno opisovanje pogojev, pod katerimi lahko kolektivna organizacija prenese svoje naloge na zunanjega izvajalca, je škodljivo, če se uporabljajo nikjer definirani pojmi, saj to prinese nejasnosti, arbitrarna tolmačenja in konflikte. Praksa je pokazala, da so tolmačenja pojmov na primer “varovani podatki, osebni podatki, poslovne skrivnosti” zelo različna. Predlagatelj te pojme izdatno uporablja, nikjer pa ne pojasni kaj točno pomenijo. Zato predlagamo, da se dobro razmisli in preko širšega soglasja odgovori na vprašanje:
“Kaj mora kolektivna organizacija skriti pred svojimi člani, da lahko normalno posluje?”
V točki 9. (2) odstavka 146.a člena je očitno neustrezno predlagano, da ima neoviran dostop do poslovnih podatkov vrsta tako ali drugače “pooblaščenih” oseb, samo avtor, v čigar imenu se posli sklepajo in kateri je edini nediskutabilno legitimen za nadzor nad svojim poslovanjem, ne.
- člen
V točki 5. (1) odstavka 149. člena se zahteva, da morajo biti glasovalne pravice določene tako, da imajo pravico glasovanja vsi člani, kar morda rešuje problem demokracije v SAZAS (ki je deležen kritik, da odloča samo elitnih 50 članov), spregleda pa problem demokracije v IPF (kjer odločajo samo trije člani, ki so nabrali dovolj pooblastil brezbrižnih) in spregleda načelo, da je za pravico do soupravljanja potreben upravljalski interes.
- člen
Opisovanje pogojev za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje je verjetno potrebno, vendar so pogoji zapisani tako, da omogočajo precej arbitrarno presojo in možnost zlorabe svobode pri odločitvah Urada.
Največjo nevarnost vidimo v predlaganem (6) odstavku 150. člena, kjer se za spremembo aktov predvideva soglasje Urada, vendar pušča Uradu popolno svobodo kdaj, kako in če sploh, naj tako (ne)soglasje izda.
- člen
Brez vsakih ozirov do uredniške svobode, katera je zgodovinsko pripeljala do “obveznega kolektivnega monopola”, predlagatelj enostavno predlaga njegovo ukinitev. Ta predlog bi lahko pozdravili, če bi bil dosleden. Če bi glasbeniki dobili svobodo, kakršno imajo naši kolegi filmarji, bi lahko z veseljem sprejeli ukinitev “omejitve v obvezno kolektivno”.
Monopol kolektivne organizacije in posledično enaka cena za uporabo kateregakoli dela zagotavlja popolno uredniško svobodo in programsko politiko, ki jo vodi samo kvaliteta. Nasprotno pa, uzakonjanje dumpinškega ravnanja, brezplačništva in amaterskega eksibicionizma ni v splošnem javnem interesu, saj prinaša programsko politiko, ki jo vodijo cenovne ugodnosti. Monopol kolektivne organizacije je varuh konkurence avtorskih del, s čimer zagotavlja uredniško svobodo.
Monopol = popolna uredniška svoboda
Dopustno je omejevanje monopola kolektivnih organizacij – delna izguba uredniške svobode – pri npr. trgovskih verigah ali na javnih prireditvah, vendar je nujno in v splošnem javnem interesu zadržati monopol pri radiodifuziji.
- člen
V (3) odstavku 152. člena je določena prepoved diskriminacije članov, pri tem pa ni dovolj pojasnjeno ali se to nanaša na splošni pogoj za članstvo ali na posamezne članske pravice, kot so na primer:
– pravica biti obveščen, informiran;
– pravica glasovanja;
– volilna pravica;
– pravica biti voljen,
katere so v mnogih učinkovitih kolektivnih organizacijah določene pod “diskriminatornimi” pogoji. Zato predlagamo, da se dobro razmisli in preko širšega soglasja odgovori na vprašanje:
“Kakšen upravljalski interes je potreben za katere pravice soupravljanja?”
- člen
Pavšalno omejevanje stroškov – (1) 153.člen – v ničemer ne pripomore k ekonomičnosti (lahko pa ogrozi normalno poslovanje), saj ne ločuje med nujno potrebnimi in razipniško odvečnimi stroški. Nad stroški je potrebno samo zagotoviti nadzor tistih, iz čigar žepa se stroški plačujejo, in bodo stroški razumni in obvladljivi.
V (7) odstavku 153. člena se predlaga uvedba namenskih skladov, vendar kaže na nerazumevanje dvojne – hibridne narave kolektivnega upravljanja. Na eni strani, kjer kolektivna organizacija zasleduje definirano uporabo del točno določenih upravičencev, gre za “zasebni računovodski servis” in je delitev denarja možna samo po dejanski uporabi (brez kulturnoumetniških meril). Na drugi strani, kjer se pavšalno in brez sporedov pobira “nikogaršnji” denar, pa se denar lahko (ne npr. 10% ampak tudi 100%) deli v skladu s splošnim interesom in v širšem soglasju pod načeli spodbujanja stvaritev, ki so pomembne za razvoj kulture.
Zato predlagamo, da se doda besedilo:
“Kjer delitve honorarjev, zaradi ekonomičnosti ali pravnih razlogov, ni mogoče opraviti po dejanski uporabi del, se lahko upoštevajo načela spodbujanja stvaritev, ki so pomembne za razvoj kulture.”
Sprememba odpravlja nejasnosti pri delitvah. ZASP iz 1995 je določal: “Delitev mora upoštevati načelo spodbujanja in podpiranja kulturnoumetniških stvaritev, ki so pomembne za razvoj kulture.” Ker je bila taka določba v nasprotju z načelom, da materialne pravice izvirajo iz uporabe del, je bila z novelami ZASP izbrisana. Ta izbris pa je povzročil nastanek praznine v primerih, ko uporaba del ni natančno ugotovljiva. Natančnih sporedov ni mogoče dobiti v primeru pravice do nadomestila za privatna reproduciranja – iz pravnih razlogov nadvlade pravice do zasebnosti; ali v primeru javnega predvajanja manjših uporabnikov – iz ekonomskih razlogov (npr. stroški izdelave in obdelave sporeda glasbe v frizerskem salonu bi presegli vrednost, ki iz uporabe izvira).
Sredstev iz take “nedefinirane uporabe” ni upravičeno enostavno prenašati k delitvi po RTV sporedih, ki so tradicionalno edino merilo javnega predvajanja. Radijski spored namreč ne odraža vsebine, ki se zapisuje na prazne nosilce zvoka. Tudi mnogi gostinski, trgovski in drugi lokali izstopajo ravno po predvajanju glasbe, kakršne ni v radijskih sporedih. Torej, če se nedefinirana uporaba deli izključno po RTV sporedih, se krši načelo poštenega poplačila po uporabi. Zato je potrebno upoštevati še druga načela. Če in samo če “pošteno poplačilo” dejansko ni možno, se sme uporabiti načelo “približne pravičnosti” in argument vzpodbude ustvarjalnosti. Neposredni namen avtorske zaščite je zagotavljati pošteno poplačilo za delo ustvarjalca. Posredni in končni namen pa je spodbujanje ustvarjalnosti v splošno javno dobro.
- člen
V (1) odstavku 153.a člena se uporablja pojem “neuveljavljeni avtor”, pri tem pa ni pojasnjeno kdo je to oziroma kdo določa merila “neuveljavljenega avtorstva”, iz česar lahko nastane precejšnja zmeda in konfliktnost.
V (2) odstavku 153.a člena predlagamo drugačno formulacijo v skladu z našo pripombo zgoraj – k (7) odstavku 153. člena.
- člen
Dolžnost obveščanja članov kolektivne organizacije je v (2) odstavku 155. člena pomanjkljivo določena. Predlagamo, da se dobro razmisli in preko širšega soglasja odgovori na vprašanje:
“Katere podatke morajo kolektivne organizacije skrivati pred svojimi člani?”
in potem v ZASP zapiše, da mora biti celotno poslovanje kolektivne organizacije elektronsko dostopno vsem avtorjem, in se doda seznam dokumentov, za katere se strinjamo, da morajo biti skrivani, saj bo gotovo krajši od seznama dokumentov, ki morajo biti pregledno razvidni.
Celotno poslovanje kolektivne organizacije mora biti pregledno razvidno in enostavno dostopno vsem avtorjem.
- člen
Kako se ugotavlja tržna vrednost uporabe glasbe?
Pravica avtorja pomeni, da avtor določa pogoje prenosa svoje pravice
(ZASP, 21. člen “Če ni s tem zakonom drugače določeno, je uporaba avtorskega dela dopustna le, če je avtor v skladu s tem zakonom in pod pogoji, ki jih je določil, prenesel ustrezno materialno avtorsko pravico.”)
zatorej je – vkolikor spoštujemo zasebno lastnino – edini legitimni določevalec tarife skupščina vseh avtorjev kolektivne organizacije. Posegi v pravico zasebne lastnine pa so možni samo, če za to obstaja predhodno jasno definiran javni interes. Argument, da je voljo avtorja in svobodo njegove gospodarske pobude potrebno vnaprej administrativno omejiti, ker obstaja nevarnost zlorabe monopola, je umesten samo, če se monopolni položaj dejansko zlorabi. Varovalka zlorabe ni isto kot zategnjena ročna zavora. Prisilni sporazum, vsiljena merila tržnosti (156. člen), prisilna mediacija (163. člen) in postopki pred Svetom za avtorsko pravo pomenijo zaobid pravice avtorja.
Da sistem lahko deluje, mora biti lastninska pravica jasno določena in spoštovana. Če želi zakonodajalec napraviti red, se mora jasno odločiti ali za “izključno pravico” ali za “prisilno licenco”. Naj pogoje trženja svoje lastnine svobodno določi avtor ali naj mu jih predpiše država. Izkušnje so pokazale, da so nejasne rešitve splošno škodljive.
Ustavno sodišče RS:
“Ni torej v neskladju z ustavnimi načeli demokratičnosti in pravne države, ko zakonodajalec zaveže kolektivne organizacije k sprejemanju in javnemu objavljanju splošnih tarif. To tudi ne nasprotuje ustavnemu načelu enakosti vseh pred zakonom: med avtorjem in uporabnikom ne more biti take enakosti, da bi “enakopravno” določala višino avtorskega honorarja, ker je to pravica avtorja. Svoboda podjetništva pa je na tem področju varovana s tem, da se sleherni potencialni uporabnik sam odloča, ali bo avtorsko delo oziroma sklop avtorskih del uporabljal ali ne.”
http://www.uradni-list.si/1/content?id=33369
Avtor postavlja ceno uporabe njegovega dela. Kjer država poseže v oblikovanje cene dela avtorja, je potrebno najprej utemeljiti javni interes (izobraževanje, javna RTV…).
Pravica avtorja je brezpogojna. Pogoje za določanje tarif je možno in potrebno zapisati samo, če prisilno licenco določa državni organ.
- člen
Bolj kot dodatne možnosti nadzora Urada, potrebujemo možnosti nadzora avtorjev. Pogajanja za zaprtimi vrati prinašajo velika koruptivna tveganja, na katera morebitna prisotnost državnega uradnika nima takega vpliva, kot bi ga imel natančen vpogled imetnikov pravic.
od 28. do 33. člen
Vse določbe o “Svetu za avtorsko pravo” je potrebno črtati, saj so v očitnem neskladju s temeljnim 21. členom ZASP (glej našo pripombo k 26. členu novele).
- člen
V (3) odstavku 158. člena se omogoča prenos pravice mimo volje imetnika. Ta določba se je izkazala za škodljivo in večkrat zlorabljeno, saj nima nikakršnih objektivnih meril in je lahko uporabnik s pologom poljubnega zneska, ki ga je sam določil, kar sam »prenesel« pravico avtorja, kar je v izrecnem nasprotju s 21. členom ZASP, ki temeljno določa, da je prenos pravice možen le pod avtorjevimi pogoji.
- člen
Namesto restriktivnega neizdajanja dovoljenja za javno prireditev, če ni predhodno sklenjenih pogodb s predstavniki avtorjev (kar je marsikdaj lahko časovno neizvedljivo), bi predlagali obvezo izdajateljev dovoljenj, da izdana dovoljenja takoj vpisujejo v (javni?) register, do katerega lahko dostopajo tudi kolektivne organizacije.
- člen
Nadzor članov kolektivne organizacije je v predlaganem 160. členu pomanjkljivo določena. Predlagamo, da se dobro razmisli in preko širšega soglasja odgovori na vprašanje:
“Katere podatke morajo kolektivne organizacije skrivati pred svojimi člani?”
in potem v ZASP zapiše, da mora biti celotno poslovanje kolektivne organizacije elektronsko dostopno vsem avtorjem, in se doda seznam dokumentov, za katere se strinjamo, da morajo biti skrivani, saj bo gotovo krajši od seznama dokumentov, ki morajo biti pregledno razvidni.
Celotno poslovanje kolektivne organizacije mora biti pregledno razvidno in enostavno dostopno vsem avtorjem.
- člen
Določbe o reviziji smatramo kot nepotrebne, saj revizorji pregledujejo samo skladnost številk v različnih stolpcih, nikakor pa ne morejo preverjati dejanske ekonomičnosti poslovanja in primerjati številk s stanjem na terenu. Ko bo celotno poslovanje kolektivne organizacije postalo pregledno razvidno in enostavno dostopno vsem njenim članom, revizorjev (in kilometerskih opisov kaj morajo vsebovati letna poročila) ne bomo več potrebovali.
- člen
Takšno zakonsko prenormativno opisovanje ustreznosti organov upravljanja posega v avtonomijo in suverenost kolektivnih organizacij.
- člen
Nadzorni organ bi moral prvenstveno zagotavljati nadzor avtorjev. Državni organ ne more in ne sme biti nadzornik učinkovitega poslovanja organizacije avtorjev, ampak mora samo nadzirati ali imajo avtorji nadzor nad celotnim poslovanjem njihove organizacije.
To, da ZASP državnemu uradniku pripisuje višje pristojnosti in večje pravice nadzora nad posli avtorja, kot pa avtorju samemu, je nedopustno in nemoralno.
- člen
Predlagani 162.a prinaša velikanske (tudi nelegitimne) pristojnosti Uradu, s čimer jemlje legitimne pravice avtorjem. Da je kolektivna organizacija lahko učinkovita in da je prisilna kolektivizacija avtorske pravice lahko legitimna, mora kolektivna organizacija delovati demokratično, samoupravno, avtonomno in suvereno. Ali avtor uspešno nadzoruje svojo kolektivno organizacijo? je edino vprašanje, ki si ga je dolžna zastavljati država. Za nadzor nad “zlorabami monopola” pa že imamo Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence.
- člen
Predlog navaja pojem “poslovne skrivnosti”, ne da bi kjerkoli pojasnil kaj točno so poslovne skrivnosti kolektivnega upravljanja avtorske pravice. Tako se uzakonja arbitrarnost odločevalcev, zmeda in konfliktnost.
- člen
Vse določbe o “mediaciji” je potrebno črtati, saj so v očitnem neskladju s temeljnim 21. členom ZASP
- člen
Ostro protestiramo proti ukinitvi pristojnosti Tržne inšpekcije. Predlagatelj očitno ne razume, da pravica avtorja nikoli ne bi bila priznana v ustavi, če za njen obstoj ne bi obstajal javni interes. Pogled prek medijsko napihnjenih skrajnosti razkriva, da je največji problem kolektivnega uveljavljanja plačilna disciplina uporabnikov. Posamezni hujskači ter neaktivnost tržne inšpekcije so pripeljali do absurdne obremenitve sodstva. Zavod IPF je vložil prek tisoč zasebnih tožb. Ker ta že sama po sebi neracionalno ogromna številka predstavlja samo del neplačnikov, so sistemske spremembe nadzora Tržne inšpekcije očitno potrebne. Predlagatalj v obrazložitvi navaja povsem zavajujoče podatke o dejavnostih Tržnega inšpektoriata, ki je imela res nekaj več aktivnosti glede avtorskih del – vendar s področja računalništva – z glasbeno dejavnostjo se je ukvarjala zgolj občasno in malenkostno.
Predlagatelj na enem mestu zatrjuje, da je nadzor nad delovanjem kolektivnega upravljanja v javnem interesu:
Pristojni organ izvaja nadzor z vidika celotnega sistema delovanja kolektivne organizacije v javnem interesu in ne z vidika interesa posameznega imetnika pravice ali uporabnika.
na drugem mestu zatrjuje, da bi zmanjševanje pristojnosti Tržnega inšpektorata povzročilo nezagotavljanje varstva avtorske pravice, ki ga je RS dolžna zagotoviti:
Pripombe Tržnega inšpektorata Republike Slovenije
Predlog za črtanje prekrška iz 2. točke prvega odstavka 185. člena ZASP (če uporabniki kolektivni organizaciji ne posredujejo sporedov uporabljenih del) ni bil upoštevan, ker je poročanje uporabnikov o uporabi varovanih del predpogoj za izvajanje nalog kolektivne organizacije. Sporedi uporabljenih del so bistvenega pomena za imetnike pravic, saj so osnova za delitev avtorskih honorarjev in nadomestil, ki mora temeljiti na dejanski uporabi del. Če bi se izpolnjevanje te obveznosti lahko uveljavljalo le s civilnimi pravnimi sredstvi, bi morala kolektivna organizacija vsakokrat najprej tožiti uporabnika za predložitev sporedov uporabljenih del, šele po uspešni pridobitvi sporedov pa bi lahko izvedla delitev avtorskih honorarjev (če bi uporabnik pred tem sploh plačal račun). S tako ureditvijo ne bi bilo zagotovljeno učinkovito varstvo avtorske in sorodnih pravic, ki ga je Republika Slovenija dolžna zagotoviti (41. člen Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (Uradni list RS-MP, št. 10/95)).
da potem na tretjem mestu namesto strožje kontrole finančne nediscipline (umik preprek skupni položnici) predlaga ukinitev pristojnosti Tržnega inšpektorata:
Predlagana je sprememba prekrška, določenega s 1. točko prvega odstavka 184. člena. V praksi se je namreč pokazalo, da so nekatere kolektivne organizacije na podlagi te določbe množično vlagale prijave pri TIRS, in sicer zaradi sekundarnega radiodifuznega oddajanja avtorskega dela brez prenosa ustrezne materialne pravice. Pogosto se je ugotovilo, da prijava ni bila utemeljena ter da je bila posledica nesoglasja med kolektivno organizacijo in posameznim uporabnikom, npr. gostinskim lokalom, frizerskim salonom, glede plačila avtorskih honorarjev za pretekla obdobja. Čeprav ima kolektivna organizacija na voljo več ukrepov zoper kršitelja, vključno s tožbo zaradi kršitve pravic, se je odločala za množično vlaganje prijav na TIRS. Tako je državni organ iz sredstev davkoplačevalcev vodil postopke v dobro majhnega kroga imetnikov zasebnih pravic. Po podatkih TIRS je bilo v letu 2009 v zvezi z avtorskimi pravicami opravljenih skoraj 2000 pregledov, pri čemer je bila ugotovljena le ena petina kršitev, oziroma se je samo s tem področjem vse leto ukvarjalo deset inšpektorjev. S črtanjem dela določbe bo bistveno razbremenjeno delo TIRS v zvezi z najbolj množičnimi uporabniki avtorskih del, kjer je bilo največ neutemeljenih prijav, s čimer se bo racionalizirala poraba proračunskih sredstev, kolektivne organizacije pa bodo kljub temu imele na voljo pravna sredstva, ki ustrezajo naravi zasebnih pravic.
Predlagatelja navaja:
Po podatkih TIRS je bilo npr. v letu 2009 na področju avtorskih pravic opravljenih skoraj 2000 pregledov, pri čemer je bila ugotovljena le ena petina kršitev, oziroma se je samo s področjem avtorskih pravic vse leto ukvarjalo 10 inšpektorjev.
kar je zavajujoč podatek, saj se je TIRS na področju avtorskih pravic ukvarjal večinoma s piratstvom računalniških programov in le v malenkostni meri s pravicami s katerimi upravljajo kolektivne organizacije.
Nikjer pa se ne navaja porazno dejansko stanje “plačilne discpiline” – odstotek uporabnikov glasbe, ki uporabe sploh ne plačujejo. Zaradi nejasnih določb o nadzoru in njihovega tolmačenja s strani UIL, kolektivna organizacija Zavod IPF že leta sploh ne more podati prijave na TIRS. Tako je bil Zavod IPF primoran na lastne stroške (na račun ustvarjalcev kulture) sam organizirati terensko nadzorno službo in potem vložiti prek tisoč tožb. Ker gre za majhne zneske, so taki dodatni stroški zelo težko opravičljivi, ob tem pa se še enormno obremenjuje že tako povsem preobremenjeno sodstvo.
Iz netočne ocene stanja je predlagatelj predlagal rešitev – ukinitev pristojnosti TIRS – in obrazložil “neustreznost” prejšnje rešitve:
S tem je povzročila stanje, ko je državni organ iz sredstev davkoplačevalcev vodil postopke v dobro majhnega kroga imetnikov zasebnih pravic.
pri tem ni pojasnil, zakaj pristojnosti TIRS ostajajo nespremenjene pri npr. računalniškem piratstvu, in spregledal splošno uveljavljeno načelo, da je zaščita pravic iz ustvarjalnosti tudi in predvsem v splošnem javnem interesu. Ker je zaščita pravic iz ustvarjalnosti zapisana v Ustavo RS, je dolžnost države, da jo zagotovlja.
Ker trg z avtorskimi deli ne more delovati, če lastninska pravica ni jasno določena in spoštovana, je močno ogrožen finančni položaj avtorja in njegov nadaljni ustvarjalni doprinos k slovenski kulturi. Zato predlagamo, da se v predlogu črta besedilo:
“V 1. točki prvega odstavka se črta besedilo »sekundarno radiodifuzno oddaja,.”
in se doda besedilo:
“V drugi alineji prvega odstavka 185. člena se besede: “sporedov uporabljenih del” nadomestijo z besedami: “podatkov o uporabi del”.”
s čimer se odpravi nejasnost, ki je v praksi onemogočala učinkovit nadzor.
Gre samo za natančnejšo terminologijo in odpravo neskladja med dikcijo 159. in 185. člena. Kazenska določbe je že prej v oklepaju navajala, da se nanaša na kršitve prvega, tretjega in četrtega odstavka 159. člena, vendar, ker v četrtem odstavku 159. ni govora o “sporedih” ampak samo o “podatkih o uporabi”, ni bilo jasno ali gre za kršitev oziroma pristojnost nadzora Tržne inšpekcije.
Ne moremo se strinjati, da gre za prekomerno obremenitev TIRS, saj ta že v okviru svojih drugih pristojnosti vrši nadzor nad vsemi subjekti (trgovine, gostinski lokali,frizerji ipd.), ki so tudi komercialni uporabniki avtorskih del. Veliko bolj ekonomično, kot da vsaka kolektivna organizacija na področju celotne države vzpostavlja svoj nadzor in plačuje svoje inšpektorje (ki nimajo nobenih formalnih pristojnosti, kar močno otežuje učinkovit nadzor), bi bilo, da inšpektorji TIRS, ki imajo uradna pooblastila, mimogrede in v okviru svojih rednih in izrednih pregledov, zahtevajo še vpogled v pogodbe s kolektivnimi organizacijami.
Stroški TIRS se prek plačanih kazni nekajkrat povrnejo v proračun, kar pa ne velja v primeru zasebnega nadzora in tožb, kjer služijo večinoma samo zasebni detektivi in odvetniki.
- člen
Nadzorni organ bi moral prvenstveno zagotavljati nadzor avtorjev. Državni organ ne more in ne sme biti nadzornik učinkovitega poslovanja organizacije avtorjev, ampak mora samo nadzirati ali imajo avtorji nadzor nad celotnim poslovanjem njihove organizacije.
- člen
Naj pogoje trženja svoje lastnine svobodno določi avtor ali naj mu jih predpiše država. Izkušnje so pokazale, da so nejasne rešitve splošno škodljive, saj zasejejo pravno negotovost avtorjem in uporabnikom
- člen
Amnestija številnih kršiteljev pravice avtorja je nagrada za ustvarjalnost.
V javnem interesu ali v interesu nekoga drugega?
Za Društvo za ENO glasbo pripravil:
Janez Križaj
Bojan Cvetrežnik
predsednik
v sodelovanju
Janez Dovč za Zavod Godibodi
