Društvo za ENO glasbo: “Iz tišine se rodi glasba”

V romanu Milana Kundere Neznosna lahkost bivanja ena izmed protagonistk Sabina zgroženo ugotavlja, da je sprememba glasbe v hrup planetaren proces, s katerim stopa človeštvo v zgodovinsko obdobje vsesplošne grdote. Zvočno onesnaževanje postaja vedno bolj opazno v vsakdanjem življenju, hkrati pa hrup, ljudi dela nezmožne slišati glasbo. Glasba se namreč rodi iz tišine, slednja pa postaja vedno težje dosegljiva, tudi v Ljubljani. Društvo za ENO glasbo z raziskovalnim projektom “Kulturna podoba Stare Ljubljane” že dlje časa spremlja stanje lokalnega zvočnega okolja. O tišini, glasbi in hrupu smo se pogovarjali z vodjo projekta Janezom Križajem in s predsednikom društva Bojanom Cvetrežnikom.

Kako vidite Društvo za ENO glasbo? Pravite, da gre za brisanje mej med različnimi pristopi glasbenega ustvarjanja, hkrati pa izredno poudarjate izobraževalno in družbeno noto. So vse dimenzije enako zastopane ali kateri dajete prednost?
Seveda je izobraževanje pomembno, vendar nam je pri izobraževanju, tako kot pri poslušanju in pri ustvarjanju glasbe, najpomembnejša “svoboda izbire”. Društvo za ENO glasbo pa vidimo predvsem kot platformo za večplastne debate o glasbi.

Nedavno sem bila v nekem nakupovalnem središču, kjer sem imela občutek neke čudne počasnosti, nenavadne za tovrstne zgradbe. Čez čas sem ugotovila, da je tisto kar jo dela manj stresno, tišina oz. odsotnost glasbe. Vaš trenutni project se, zanimivo, za glasbo bori skozi zahtevanje tišine. Večina ljudi ima v domovih »za ozadje« prižgan televizor ali radio«, v nakupovalnih središčih nas zvočno bombardirajo itd., zdi se, da tišina postaja vse težje dosegljiv privilegij. Ali hrupnost okolja pušča svoje posledice tudi na družbi, ljudeh?
Posledice so neizbežne. Žal ušes ne moremo zapreti tako enostavno, kot lahko odvrnemo pogled. Glasba in hrup vplivata na čustveno razpoloženje. In ker so pri sprejemanju mnogih naših odločitev čustva pomembnejši dejavnik od razuma, zvočno okolje vpliva na naše odločitve in skupek vseh posameznih odločitev – kupim ali ne kupim – vpliva na razvoj družbe.
Hrup je vseprisoten. Razumljivo, da se težko izognemo nekaterim hrupiščem: gradbiščem, letališčem, železnicam, avtocestam in podobnim. Vendar je strašljivo, kako smo tolerantni do hrupa, ki bi se mu lahko izognili. Stara Ljubljana je z umikom motornega prometa dobila tišino, vendar jo je z na pločnike postavljenimi brnečimi in brenčečimi hladilnimi napravami, takoj tudi izgubila. Namesto, da bi hrupne hladilne naprave zamenjali s tišjimi oziroma jih s pločnikov umaknili v kleti in na podstrešja, jim dodamo še hreščanja zvočnikov, da prekrijejo zoprna brnenja. Namesto, da bi poskrbeli za osebno higieno, smrdimo in se polivamo z dišavami. Ko je naloga glasbe, da prekrije moteče zvoke, ni več sledu o kulturi, temveč govorimo o necivilizirani zlorabi.
Zloraba glasbe je tudi, ko ji, namesto združevalne vloge, namenimo vlogo družbene izolacije. Nekoč je bil gostinski lokal središče družabnega življenja neke skupnosti – lokalne komune. Danes kopica zvočnikov zagotavlja, da ne slišimo pogovorov za sosednjo mizo in razen vinjenih kričačev so obiskovalci lokala le neme brezimne kulise. Nekoč je krčmar znal prisluhniti težavam gosta in je poleg kozarca vina znal pridodati marsikatero življenjsko modrost. Danes natakarji točijo s praznim nasmehom in zvočniki preprečujejo globino človeške besede. Če je zmanjkalo besed in je bila tišina pretežka, so nekoč ljudje zapeli pesem. Danes je zborovsko petje, vseslovenska kulturna dediščina, izginilo iz vsakdanje družbe in ga najdemo le še v oazah ljubiteljskih društev in v glasbenem šolstvu.
Tišina je pogoj, da lahko svobodno dihamo, da svobodno začutimo svoje želje in da svobodno izbiramo, katero glasbo bi poslušali. Različnim ljudem ustreza različna glasba. Glasbenih žanrov je toliko kot je “duševnih bolezni” ali, lepše rečeno, čustvenih stanj.
Žal se je svet, ne samo v nakupovalnih središčih, spremenil v diktaturo oglaševalcev, ki nas ne vodi v izpolnjenje, ampak nas dela samo še bolj lačne in žejne. Namesto bistre studenčnice pijemo umazano morje.
Za človekovo psiho in posledično za celotno družbo pa je najbolj škodljivo poslušanje več različnih glasb hkrati. Histerično tekmovanje brezobzirnih trgovcev in arogantnih uličnih točajev prinaša poplavo vedno močnejših zvočnikov, ki okolje in javni prostor dušijo z babilonskim kaosom kakofonije, kakršno bi uporabil režiser v filmu, kadar bi želel prikazati trpljenje hudo psihotičnega bolnika.

Na vaši strani http://www.enoglasba.info/?page_id=389 citirate Pavčkovo pesem, ki zaključi z besedami: Tišine. Tišine. Srca samó naj merijo čas, kažejo pota. Kakšna ostaja vloga glasbe v zahtevanju tišine?
Da lahko polno uživamo v glasbi, si moramo najprej želeti uživati v glasbi. Če pa tišine ni, je glasbo pravzaprav nemogoče izvajati, predvajati in poslušati. Najbrž si lahko predstavljamo, da je dojemanje glasbe drugačno, če poslušalec prihaja iz tišine. Tišina je predpogoj svobode izražanja. Tišino in svobodo smo zamenjali za diktaturo močnejšega – za brezmejno poplavo naključne glasbe po trenutnem razpoloženju natakarjev, ki izriva glasbo po izbiri urednika zvočne podobe nekega prostora.

Problematika prevzemanja javnih prostorov, bodisi s strani oglaševalcev bodisi s strani privatnikov, postaja vedno večji problem v urbanih središčih. Nekateri govorijo o postopnem izginjanju javnih prostorov, saj njihovo vlogo prevzemajo nakupovalna središča. Po drugi strani pa si, denimo, lastniki lokalov ob nabrežju Ljubljanice samovoljno privzemajo pločnike, sprehajalne poti in s tem odvzemajo javne površine. Še več, s svojim varnostnim osebjem na simbolni ravni legitimizirajo svoj nadzor nad javnim prostorom in s tem svobodo izražanja. Problematika se zrcali tudi v zvočni podobi Ljubljane. Glede na vaše raziskave, kakšno je stanje v mestnem središču in kakšne so pravne regulacije hrupa?
V raziskavi smo se omejili samo na brezprometno območje Stare Ljubljane med Trnovskim in Zmajskim mostom ter našteli prek sto zvočnikov. Pa ne govorimo o lokalih z glasno glasbo, ki “slučajno pozabijo” zapreti vrata. Govorimo o stotih zvočnikih, ki so postavljeni neposredno na sicer tihih ulicah in usmerjeni v javni prostor.
Največja zmeda vlada na Čopovi ulici, kjer lahko slišimo tudi po pet in več različnih glasb naenkrat (VOM, Macafe, McDonald’s, HappyPek, Mladinska knjiga …).
Emporium si arogantno prilašča celotni Prešernov trg, moti kulturne prireditve, ki tam potekajo, s predvajanjem globalne plehkosti uničuje tradicijo in kuturno podobo Stare Ljubljane, pristojni državni in mestni uradniki pa se sprenevedajo, da niso za nič pristojni. Edini, ki uspejo ukrepati, so policisti, ki se na prijave občanov o kršitvah Zakona o javnem redu in miru odzovejo, intervenirajo in napišejo kazni, vendar so te očitno malenkostne v primerjavi z dobički oglaševalcev.

Mnogi občani se pritožujejo nad večinoma nizko kvaliteto (in glasnostjo, ki je praviloma obratno sorazmerna kvaliteti) izvajalcev v kavarni Pločnik, ki je v pogodbi z MOL zavezana k izvajanju kulturnega programa. Očitno so iz te pogodbe izpadla določila o kvaliteti programa, tako da tam nastopajo najcenejši glasbeniki, največkrat slabši od večine potujočih uličnih godbenikov, ki nastopaja za klobuk in MOL ne stanejo nič.
Zanimiv primer je galerija ŠKUC, ki pogosto skuša izvajati ulične kulturne programe, kar ji nikakor ne uspeva brez preglasnega ozvočevanja, saj ima v neposredni bližini slaščičarno Vodnjak, ki svojih zvočnikov ne ugasne, in taverno Konoba, ki svoje ulične zvočnike, za čas prireditve pri sosedih, celo še pojača.
No, Konoba je sploh enkraten primer, saj v glasnosti zvočnikov večno tekmuje s sosedom, grškim fastfoodom tako, da vsi gostje, ki sedijo na ulici, trpijo v dveh hkratnih glasbah. Ob podatku, da je lastnik obeh lokalov ista oseba, nas lahko zaskrbi. Morda lahko razumemo, da se “Solist” bori s sosedom, picerijo “Dvor”, čigavi zvočniki bodo glasnejši, ko pa se lastnik dveh lokalov bori s samim seboj, natakarji obeh lokalov se drug drugemu nesramno smejijo, gostje pa trpijo, razumska logika povsem odpove.
Zanimivo je, da ima tiho Petkovškovo nabrežje, več gostov in bolje zasedene kapacitete lokalov, kot pa Cankarjevo in Hribarjevo nabrežje, kjer vlada poplava hrupnih zvočnikov.
Poseben primer so razne prireditve, ki potekajo v starem mestnem jedru. Na primer ulična košarka, ob katero se je obregnil celo minister Žiga Turk, češ, kdaj bodo nehali utrujat Prešerna s to zadevo. Žal razen twitanja nima časa ukreniti ničesar, čeprav je najvišji predstojnik pristojnih za varstvo spomeniško zaščitene kulturne podobe mesta. S samo ulično košarko seveda ni nič narobe in bi lahko bila zabavna popestritev dogajanja v mestu, če je ne bi spremljalo grmenje računalniških glasbenih surogatov in ušesa parajoče histerično vpitje komentatorjev. Športniki in gledalci bi se mnogo lažje vživeli v dramo športnega spektakla v tišini, v kateri bi lahko prišli do izraza zvoki igre in navijanja publike.
Tudi mestni uradniki, pristojni za kulturo, nam sporočajo, da ne morejo storiti ničesar. Predlagali so nam, da naj kar mi, ljubiteljsko društvo, brez sredstev prepuščeno prostemu času prostovoljcev, opravljamo delo namesto njih in naj se gremo malo pogovarjat z gostinci in trgovci in jih podučimo, kaj je kulturni turizem in kaj so vrednote Stare Ljubljane. Ironija je, da MOL celo namenja finančna sredstva za kulturne dogodke na mestnih ulicah, niso pa sposobni poskrbeti za osnovne pogoje kulturnega dogajanja. Tako so s par tisoč evri podprli svetovni Praznik glasbe v Ljubljani, vendar za razliko od številnih svetovnih mest, ki so bila na predvečer najkrajše noči polna uličnih koncertov, so po ljubljanskih ulicah odmevali samo glasno ozvočeni prenosi nogometne tekme. Turistom namesto specifične lokalne, sodobne in tradicionalne kulture, kažemo podobo globalne kmetavzarije.
Najhujši primer uradniškega sprenevedanje je Slovenska filharmonija, kulturni spomenik državnega pomena, ki naj bi užival najvišjo možno stopnjo zaščite kulturne dediščine. Hram simfonične glasbe in virtuoznih izvajalcev je zasebnik spremenil v diskoteko na prostem. Na posebej zaščiteno Plečnikovo pročelje je namestil ozvočenje, ki se sliši prek Ljubljanice tako, da so gostinci na nasprotnem bregu znatno pojačali svoja ulična ozvočenja in od Šuštarskega mosta do Tromostovja lahko “uživamo” v kaotičnem zvoku, ki uličnim glasbenikom preprečuje igranje. Ironija je, da si je lokal nadel ime ravno po tistem, kar dejansko uničuje, “Solist”. Direktorat za kulturno dediščino pa trdi, da za nadzor nad celovito kulturno podobo Slovenske filharmonije sploh ni pristojen, ampak se lagodno ukvarja zgolj s pregledovanjem morebitnih poškodb stavbe. Direktorat za kulturno dediščino bi se moral – namesto zavajanja, da nekdo skrbi za kulturno dediščino – preimenovati v Direktorat za stavbno dediščino. Živimo v perverzno inverznem svetu, kjer kulturni spomenik državnega pomena z reklamnimi panoji za zdravju škodljive energijske napitke in z glasno tehno glasbo služi kot platforma za uničevanje tradicionalne kulturne podobo mesta.

Kakšni so, po vašem mnenju, odzivi prebivalcev Ljubljane na vaše pobude? Se strinjajo, da je središče Ljubljane zvočno onesnaženo?
Vsekakor, vsaj po odzivih sodeč. Ogromo večino, ne samo Ljubljančanov, tudi turistov, s katerimi smo se pogovarjali, glasni zvočniki motijo. Vendar v splošni apatiji le redki pokličejo policijo in prijavijo kršitev javnega miru. Verjememo, da si kdo želi imeti diskoteko na prostem, vendar Stara Ljubljana ni ustrezen prostor za kaj takega. Nekatere prebivalce starega mestnega jedra motijo tudi ulični nastopači, ki so v odsotnosti tišine primorani poseči po najglasnejših glasbilih, bobnih in električnih ojačevalcih ter so prisiljeni svoj umetniški izraz omejiti na ofenzivne glasbene žanre. Če se na Šuštarskem mostu slišijo zvočniki iz dveh, treh bližnjih lokalov, potem tam lahko nastopajo samo še preglasni ulični glasbeniki, ki tako ne predstavljajo več dobrodošle kulturne popestritve, ampak samo še dodatno zvočno onesnažujejo.
Mnogo ljudi sploh ne ve, kakšen je pravi zvok glasbil iz Prešernovih časov, ko so “trobente in gosli, in cimbale pele”, v javnem prostoru lahko slišimo samo še zvočniške surogate.

Glede na to, da delujete tudi na področju izobraževanja in se zavzemate za različne glasbene pristope, bi drugače gledali na glasbo iz trgovin, če bi ustrezala vašemu glasbenemu okusu? Igrajo vlogo tudi osebna merila glede kvalitetne in manj kvalitetne glasbe ali moti hrup v splošnem, ne glede na glasbo, ki prihaja iz zvočnikov? Kdaj glasba postane hrup?
Glasba postane hrup, ko je vsiljevana in smo posiljeni, da jo poslušamo, čeprav nas ni nihče vprašal, če jo želimo poslušati, in čeprav nismo izrazili želje, da bi jo poslušali. Vsak ima svoja, drugačna in osebna merila, različna glede na trenutno razpoloženje. Zato o okusih, ustreznosti žanrov, niti o ustrezni glasnosti glasbe, ne razpravljamo. Vsi pa se strinjamo, da poslušanje dveh ali več glasb hkrati ne ustreza nikomur. Celo pri zmernih in šibkih glasnostih delujejo hkratne glasbe zelo moteče in zelo slabo vplivajo na psihično razpoloženje. Vendar smo “prilagodljivi” in tako se je veliko ljudi naučilo zvoka okolice sploh ne opaziti, ne slišati … pravzaprav slišimo vse, vendar se pretvarjamo, da smo gluhi. Najbrž je jasno, da puščavnik take ignorance ne bi bil zmožen. Skozi zgodovino se je družba bolj ali manj uspešno borila s svojo nevrotičnostjo, danes kaže simptome psihoze.
Glasba je za razliko npr. od monotonega prometnega hrupa strukturiran zvok. Hkratno poslušanje dveh prometnih cest je samo malenkost bolj moteče kot poslušanje ene ceste. Poslušanje zvočnika, ki predvaja glasbo, ki ti ni pri srcu, medtem ko se predvaja iz drugega zvočnika glasba, ki jo imaš rad, je dejansko ogabno. To je psihološki strup; različne strukture zvoka, ki se medsebojno rušijo, kakor se je zrušil babilonski stolp.

Hrup pa ne posega le v intimo ljudi v mestnem okolju, temveč vedno bolj naseljuje tudi naravno okolje. Denimo ptice so na mnogih krajih zaradi hrupa ogrožene. Kakšno je vaše osebno mnenje o trenutnem odnosu med človekom in naravo?
Ljudje smo pač najhujše zveri, najvišje na vrhu prehrambene lestvice in se tako tudi obnašamo. Sicer smo lahko veseli, da živimo v Sloveniji, kjer še imamo pragozd, Kočevski rog, Triglavski park in gozdove na Pohorju. Vendar tudi, če sredi noči na vrhu Stola gledamo zvezde, slišimo vlake Koroške in Kranjske, nad glavo nam letajo avioni in ugotovimo, da neokrnjena narava ne obstaja. Zato je precej vseeno, ali živimo v zakotni vasici ali v glavnem mestu. Urbani človek tudi ne razmišlja, kako je nadležen, ampak razmišlja o nadležnosti ptic, ki, mimo zakonov o javnem redu in miru, vklopijo svoje ščebetanje večinoma že precej pred 6. uro.

Če posplošim, lahko rečemo, da obstajata vsaj dve poziciji glede umeščenosti človeka v okolje in njegovimi posegi vanj. Na eni strani prepričanje, da je agresivnost, s katero človek posega v naravo in vpliva na njeno spreminjanje, nedopustna in zavzemanje za sonaravno bivanje. Po drugi pa mnenje, da je tudi človek del narave, zato narava sama poskrbi za izravnavo človekovih posegov v okolje. Okoljske spremembe naj bi tako bile običajen del delovanja narave. Kako vi gledate na okoljske spremembe in človekovo mesto v teh?
Ekologija ni skrb za naravo, ekologija je skrb za človeka. Naravo bo šla svojo pot, z več ali manj kisika, na tem ali na onem planetu, šla bo svojo pot. Mi si na primer lahko prizadevamo, da bi šli na evropsko turnejo z vlakom namesto z letalom, ampak živimo v svetu, kjer je karta za avion nekajkrat cenejša od karte za vlak. Tudi zdrava hrana, z manj pesticidov in z več vitaminov in mineralov, je precej dražja. Končno vprašanje pa je, koliko ljudi naj bi preživelo na tem planetu? Ne koliko nafte in plina, koliko ljudi?

Ne glede na dileme iz prejšnjega vprašanja, je jasno, da se bo način življenja prihodnjih generacij, zaradi spreminjanja podnebja, okolja itd, razlikoval od našega. Kako vidite prihodnost planeta in ljudi? Se bomo vrnili k naravi ali pričakujeta nadvlado tehnologije in računalnikov?
Ob tem vprašanju mi najprej pade na pamet Nara Petrovič, pravoverni ekolog, ki živi v gozdu in s sončnimi celicami polni baterijo prenosnega računalnika, lovi deževnico, vzdržuje permakulturno posestvo in uživa sadove divjega gozda. Kratkoročno je to možna prihodnost. Dolgoročneje pa moramo upoštevati bolj čudne zgodbe, ki jih prinašajo svetovni popotniki, kot so Tomo Križnar, Arne Hodalič, Manca Juvan in drugi. Pa tudi, če pustimo ob strani zgodbe iz tretjega sveta, pojdite za kak teden v Pariz in opazujte, kako živijo ljudje drug mimo drugega, neverjetno hitro, mimobežno … in boste verjetno veseli, da vaši otroci odraščajo v Sloveniji.
Večina svetovnega prebivalstva sedaj živi v urbanih okoljih, ne več v agrarnih, vendar ogromna večina urbanizirancev živi v barakarskih predmestjih. Tako ali tako imamo premalo elektrike in zato moramo nekako preprečiti, da bi tistih 750 milijonov Indijcev, ki elektrike v svojem domu še nimajo, elektriko dobilo. To je rešitev sveta. Čeprav se to sliši kot kakšna temačna zarota, je to to, kar ves čas dejansko počnemo. Samo poglejte poročila iz Azije, Afrike, Južne Amerike … pač ne moreš biti “bolj konkurenčen”, če ni nekdo drugi zato “manj konkurenčen”. Svobodni trg ni tekma, ampak je borba – ni toliko pomembno, katerega prehitimo, temveč katerega zatolčemo. Razlika med tekmovalnimi in med borilnimi športi je precejšnja. In za takšne borbe je tišina največji strup – brez tišine introspekcija ni mogoča. Poplavljeni s hrupom smo odtujeni od samih sebe, od svojih resničnih želja. Nekateri se sprašujejo, kaj bi rekel Platon, če bi vstopil v veleblagovnico in videl obilico stvari, ki jih nihče ne potrebuje. Trgovski center, ki bi imel za stranke samo budistične menihe, bi propadel. Borba proti tišini je bistvenega pomena za potrošniško mrzlico, za histerični konzumizem. Poslušamo glasbo, ki nima dramaturgije, nima začetka, nima konca in je usmerjeno samo v to, da ne bi nihče nič razmišljal. Monotono spremljanje brezimnih glasbenih tapet, ki ne prinaša nobene katarze in ima samo en namen – preprečiti tišino.
Seveda je lepo, če lahko najdemo glasbo, ki nas razblini, ki nam pomaga pozabiti na vse tegobe tega sveta. Zabava in pozaba imata skupni koren v besedi zabi. Vendar, če smo brez svobodne izbire in primorani poslušati tako glasbo od jutra do večera in prek noči vsepovsod, se moramo vprašati: “Kam to pelje?” Pri tem ne smemo spregledati, da gre za ultimat in diktat od človeka odtujenih korporacij. Pokazatelj diktata trgovsko oglaševalskih korporacij, ki obvladujejo celotno slovensko politiko, je v zanikanju osnovne pravice avtorja, da sam postavi ceno za svoje delo. S tem smo dosegli, da je uporaba glasbe v komercialne namene postala tako poceni, da je glasba izgubila vsako vrednost.

Blažka Čas, oktober 2012
129. pogovor

Objaljeno na: www.razglej.se