“Kjerkoli se posluša glasbo, naj se posluša samo ENO glasbo naenkrat!”
Ne zavzemamo se za estetiko, katere merila so osebna, ampak samo za higienski minimum zvoka, ki je merljiv in splošno sprejemljiv.
ENO je doživetje glasbe. Doživetje v enem človeku. Glasba je ENO-osebno doživetje.
Glasbeno doživetje je ENO – je stvar posamezne osebnosti – vsak človek je enkraten in edinstven eksperiment in nihče ne ve za drugega, katera glasba daje največ smisla njegovemu obstoju. Vsak človek doživi, dojame in čuti glasbo na svoj način in nikoli ne sme noben človek nobenemu vsiljevati, kaj mora poslušati, bog ne daj, kaj mora igrati!
ENO je splošna sodba, da je glasba koristno dobro, čeprav njenega učinka ni moč opredeliti, izmeriti, stehtati in razložiti.
Kadar se glasba posluša v družbi, takrat ENO osebno glasbeno doživetje sreča druga in dobimo ENO presečno množico. Zato je pod drugo ENO občutek (morda je prevara, morda je res, ne vemo), da smo ENO v poslušanju. Moderna fizika pozna zakone, ki presegajo zakone težnosti, in, kadar se združijo osebni občutki poslušalcev in glasbenikov v most neverbalne komunikacije, dobi smisel, ne samo obstoj posameznika, ampak tudi obstoj družbe kot celote. Misel, da smo ENO kot družba, pa daje smisel tudi mestu posameznika v družbi.
ENO glasba se zaveda, da je glasba, kot simbol identitete, vedno bila tudi simbol ločevanja, vendar se zavzema za najvišji simbol glasbe – za simbol ENOTNOSTI in združevanja. ENO glasba se zavzema, da bi glasba ne bila simbol diskriminacije, temveč simbol svobode in preseganja umetno nastalih ločnic – simbol preseganja zgodovinskih, tradicionalnih, socialnih, nacionalnih, kulturnih, žanrovskih in drugih predsodkov. Svobodni smo, da udomačimo tujo glasbo in da tujcem ponudimo domačnost svoje glasbe. Svobodni smo, da razširjamo svoja obzorja, in svobodni smo, da se v športnem duhu dostojanstveno veselimo vsake himne vsakega zmagovalca.
Glasba je zvok prekaljen v tišini.
ENO glasba pod “svobodo izražanja” podrazumeva pogoj tišine: “Kjerkoli se posluša glasbo, naj se posluša samo ENO glasbo naenkrat!” Ne zavzemamo se za estetiko, katere merila so osebna, ampak samo za higienski minimum zvoka, ki je merljiv in splošno sprejemljiv. Tišina je ena. Pod svobodo izražanja podrazumevamo izraz, ki dopušča le ENO dirigentsko palico naenkrat; kulturo, kjer si dirigenti niso sovražni nasprotniki, temveč so si prijateljski zavezniki in tekmeci dopustljivega duha.
Brez tišine ne bo miru!
Aldous Huxley
Arnold Schonberg
Jacques Attali
Jean Arp
Tone Pavček