PREDLOG ZASP 22.7.2013 – EVA 2012-2130-0056
Pripombe Društva za ENO glasbo
Pozdravljamo aktualni predlog sprememb ZASP kot korak v pravo smer. Izpostaviti moramo nekaj nedosledno rešenih vprašanj:
1. Kako se ceni uporaba glasbe?
2. Kako pregledno razvidno naj poslujejo kolektivne organizacije?
3. Kako se zagotavlja red na trgu kulturnih dobrin?
4. Kako splošno koristen je monopol kolektivnih organizacij?
5. Kako naj se deli denar nedefiniranih upravičencev?
6. Ali je kolektivno upravljanje storitev na svobodnem trgu?
add 1. Kako se ceni uporaba glasbe?
Predlagatelj navede, da spoštuje pravico avtorja kot zasebno lastnino:
Ta zakon ureja razmerja med ustvarjalci in uporabniki intelektualne lastnine z izrazito skrbjo za zaščito ustvarjalcev in njihovih pogojev dela, ki jih zagotavlja Bernska konvencija ter spoštuje intelektualno lastnino kot zasebno lastnino.
potem zapiše pretekle izkušnje in ugotovitve ter pomembna izhodišča:
Med imetniki pravic in uporabniki varovanih del obstaja velik konflikt interesov. Prvi praviloma želijo zadržati čim večji obseg pravic in za uporabo svojih del iztržiti čim več, drugi pa želijo doseči čim večjo omejitev avtorske ali sorodnih pravic in plačati čim manj za uporabo varovanih del. Razmerje med avtorjem, imetnikom sorodne pravice ali kolektivno organizacijo in uporabnikom avtorskega dela ali predmeta sorodne pravice je zasebne narave, vanj pa država poseže le toliko, kolikor je to nujno potrebno za vzpostavitev ravnotežja med različnimi ustavno varovanimi pravicami. Ker je vsak poseg v to občutljivo razmerje poseg v ustavno varovano pravico najmanj ene strani, ga je treba dobro utemeljiti in pretehtati posledice za obe strani. S predlaganim zakonom so se, kolikor je mogoče, upoštevali interesi imetnikov pravic in uporabnikov varovanih del, zato da se zagotovi učinkovito varstvo avtorske in sorodnih pravic, vključno z njihovim kolektivnim upravljanjem, ob hkratnem upoštevanju interesov uporabnikov varovanih del do izobraževanja, obveščenosti, gospodarske pobude ipd
Pri upoštevanju interesov uporabnikov je potrebno natančneje in stopnjevito ločevati med:
– “zasebno uporabo”, kjer so uporabniki fizične osebe s pravicami do izobraževanja, obveščenosti, zasebnosti itd., in
– “javno uporabo”, kjer so uporabniki pravne osebe, ki dela predstavljajo javnosti
- kot svojo edino oz. glavno dejavnost in delujejo v
- javnem interesu (javne knjižnice, RTVS ipd.)
- zasebnem interesu (zasebne RTV, kinodvorane, diskoteke ipd.)
- kot obrobno oz. spremljevalno dejavnost in delujejo v
- javnem interesu (folklorna, mladinska, humanitarna društva, muzeji ipd.)
- v zasebnem interesu (trgovine, gostinski in storitveni lokali ipd.)
Ker “zasebna uporaba” ni področje kolektivnega upravljanja ostanejo samo štirje sklopi uporabnikov, katerih ločevanje je pomembno saj predlagana ureditev:
Tarifa se tako določi s skupnim sporazumom med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov ali s pravnomočno odločbo sodišča. … V prvem odstavku se z novo 3. točko jasno določa dolžnost kolektivne organizacije, da se pogaja z uporabniki o določitvi tarife. … Kolektivna organizacija mora obrazložiti, kako je določila začasno tarifo. Začasna tarifa, ki ni obrazložena, je nična. …
pomeni grob poseg v zasebno lastnino. Zasebna lastnina avtorja ne pomeni oziroma celo izključuje dolžnost avtorja, da se pogaja in sporazume z uporabnikom; niti ne pomeni dolžnosti avtorja, da obrazloži zakaj je postavil takšne ali drugačne pogoje prenosa svoje pravice. Pravica avtorja pomeni, da avtor določa pogoje prenosa svoje pravice (ZASP, 21. člen “Če ni s tem zakonom drugače določeno, je uporaba avtorskega dela dopustna le, če je avtor v skladu s tem zakonom in pod pogoji, ki jih je določil, prenesel ustrezno materialno avtorsko pravico.”)
zatorej je – vkolikor spoštujemo zasebno lastnino – edini legitimni določevalec tarife skupščina vseh avtorjev kolektivne organizacije. Posegi v pravico zasebne lastnine pa so možni samo, če za to obstaja predhodno jasno definiran javni interes. Argument, da je voljo avtorja in svobodo njegove gospodarske pobude potrebno vnaprej administrativno omejiti, ker obstaja nevarnost zlorabe monopola, je legitimen samo, če se monopolni položaj dejansko zlorabi. Varovalka zlorabe ni isto kot zategnjena ročna zavora.
Prisilni sporazum, vsiljena merila tržnosti (156. člen) in prisilna mediacija (163. člen) pomenijo zaobid pravice avtorja. Da sistem lahko deluje, mora biti lastninska pravica jasno določena in spoštovana. Če želi zakonodajalec napraviti red, se mora jasno odločiti ali za “izključno pravico” ali za “prisilno licenco”. Naj pogoje trženja svoje lastnine svobodno določi avtor ali naj mu jih predpiše država. Izkušnje so pokazale, da so meglene rešitve splošno škodljive.
Najhujša je negotovost, zato predlagamo, da se pravica avtorja – ob upoštevanju javnega interesa in nevarnosti zlorabe monopola – zmerno in jasno omeji oziroma določi glede na položaj uporabnikov v:
A) Prisilna licenca
B) Interventna tarifa
C) Priporočena tarifa
D) Prosta tarifa
A) Prisilna licenca pride v upoštev pri RTVS, kjer javni servis (podobno kot javne knjižnice) opravlja pomembno javno poslanstvo in se financira iz javnih sredstev. Pogajanja med kolektivnimi organizacijami in RTV Slovenija potekajo v nemogočih okoliščinah, saj Zakon o RTV Slovenija zapoveduje uporabo repertoarja, s čimer javni zavod nima svobode izbire. Kolektivne organizacije so v še slabšem položaju, ker nimajo druge možnosti kot sprejeti ponujeno. Verjetno so v najslabšem položaju sodišča, kadar morajo odločati v sporu dveh z zakonom vezanih monopolistov. Za preseganje zapletov bi bilo najbolje, če se uvede “zakonita licenca” in delež RTV naročnine, ki naj bi pripadal kolektivnim organizacijam, predpiše tisti, ki predpisuje višino RTV prispevka. Obravnava komercialnih prihodkov RTV Slovenija mora biti enaka obravnavi prihodkov drugih udeležencev na trgu. V nasprotnem primeru bi izvajanje avtorske pravice rušilo konkurenčna razmerja.
Postopek: upravičenci predlagajo tarifo (praviloma enkrat letno) Uradu. Urad pozove uporabnike, da podajo pripombe k predlogu tarife. Urad – upoštevajoč predlog upravičencev in pripombe uporabnikov – sprejme “prisilno” tarifo po merilih, ki jih navaja ZASP.
B) Interventna tarifa pride v upoštev pri uporabnikih, ki delujejo prvenstveno v zasebnem interesu in je njihova edina oziroma glavna dejavnost uporaba repertoarja kolektivke; npr. zasebne RTV postaje, kabelski operaterji, uvozniki in proizvajalci praznih nosilcev zvoka in slike, diskoteke ipd. Tu bi previsoka tarifa lahko ogrozila obstoj celotne dejavnosti. Medsebojna pogajanja so otežena, saj pogajalci nimajo svobode izbire; npr. kabelski operater ne more opravljati svoje dejavnosti, ne da bi uporabljal repertoar kolektivke. Tudi ne verjemamo, da bi se npr. zavezanci za nadomestila praznih nosilcev zvoka ali kabelski operaterji sporazumno strinjali s čimerkoli drugim kot z znižanjem svojih obveznosti, zato za take primere “sporazumno” določanje tarife ni ustrezno.
Postopek: upravičenci sprejmejo tarifo in, če se na sprejeto tarifo kateri uporabnik formalno pritoži, pristojni urad (ali sodišče) takoj sprejme interventno tarifo, ki velja dokler sodišče dokončno ne razsodi spora.
C) Priporočena tarifa pride v poštev pri tistih pravnih subjektih, ki uporabljajo repertoar kolektivke samo občasno ali kot spremljevalno dejavnost in je ta del njihove dejavnosti definirano v javnem interesu; npr. folklorna, mladinska, humanitarna društva, muzeji ipd. Tu bi lahko največ pripomoglo Ministrstvo za kulturo, ki bi določilo seznam takih subjektov in priporočilo posebne pogoje, s čimer bi omogočilo (legitimiziralo) diskriminatorno obravnavo sicer podobnih uporabnikov (v praksi je kdaj težko ločevati med npr. folklornim društvom in zasebno plesno šolo ali med mladinskim klubom, ki toči alkoholne pijače, in gostinskim lokalom, ki nudi tudi mladinski kulturni program).
D) Prosta tarifa je primerna za uporabnike, ki delujejo v zasebnem interesu in uporabljajo repertoar kolektivke kot stransko in obrobno dejavnost za pospeševanje prodaje ali storitev (trgovine, gostinski in storitveni lokali ipd.). Ti gospodarski subjekti imajo pravico do gospodarske pobude enako kot jo imajo avtorji, vendar so tu uporabniki v mnogo boljšem pogajalskem položaju, saj lahko z uporabo prenehajo in tako prisilijo avtorja, da jim ponudi boljše pogoje. “S tišino do poštenih tarif”. Previsoka tarifa predstavlja grožnjo samo avtorju, saj ob previsoki zahtevi ne bi iztržil ničesar. Kjer se varuje svoboda gospodarske pobude uporabnikov, je potrebno v enaki meri varovati svobodo gospodarske pobude ustvarjalcev in jim omogočiti, da sami postavijo ceno, enako kot je omogočeno uporabnikom, da se s postavljeno ceno ne strinjajo in z uporabo svobodno prenehajo.
Kolektivno upravljanje ne pomeni nekakšne koncesije nad izkoriščanjem javnih dobrin, zaradi katere bi morala država zagotoviti, da se s temi “javnimi dobrinami” lahko okorišča sleherni komercialni uporabnik. Teza, da je glasba javno dobro in da je zato naloga države omogočanje dostopa do kulturnih vsebin, lahko drži samo v neposrednem odnosu ustvarjalci – publika. Javno dobro je ustvarjalnost in kreacija novega. Pri komercialni uporabi gotovih posnetkov, kjer je glasba s pomočjo mehanične reprodukcije ponižana na stimulans gospodarske dejavnosti, pravice postanejo tržno blago zasebnega prava, kjer so intervencije dopustne samo v primeru kršitev svobode trga (diskriminatorne obravnave nadzira Urad za varstvo konkurence).
Ustavno sodišče RS:
“Ni torej v neskladju z ustavnimi načeli demokratičnosti in pravne države, ko zakonodajalec zaveže kolektivne organizacije k sprejemanju in javnemu objavljanju splošnih tarif. To tudi ne nasprotuje ustavnemu načelu enakosti vseh pred zakonom: med avtorjem in uporabnikom ne more biti take enakosti, da bi “enakopravno” določala višino avtorskega honorarja, ker je to pravica avtorja. Svoboda podjetništva pa je na tem področju varovana s tem, da se sleherni potencialni uporabnik sam odloča, ali bo avtorsko delo oziroma sklop avtorskih del uporabljal ali ne.”
http://odlocitve.us-rs.si/usrs/us-odl.nsf/bcaf0777a0b458cac12579c30036ecff/e2238b5dd024b051c125717d003d5a13?OpenDocument
add 2. Kako pregledno razvidno naj poslujejo kolektivne organizacije?
Predlagatelj je izpostavil pomembnost preglednega delovanja:
Delovanje kolektivne organizacije mora biti pregledno. Imetnikom pravic in uporabnikom varovanih del se mora omogočiti čim lažja medsebojna komunikacija in čim boljša obveščenost o delovanju kolektivne organizacije. Od obveščenosti imetnikov pravic je odvisno tudi, koliko bodo lahko nadzorovali delovanje kolektivne organizacije, v katero so včlanjeni.
Kolektivne organizacije upravljajo sorazmerno veliko premoženje, ki pripada imetnikom pravic in ne pravni osebi – kolektivni organizaciji, zato je ključno, da ti lahko dobijo prav vse podatke.
in navkljub temu, da je večkrat argumentiral, da je za uspešen nadzor nad poslovanjem dostop do vseh podatkov ključen:
Pristojni organ lahko brez omejitev zahteva katere koli informacije ali dokumente o kolektivni organizaciji ali njenem poslovanju ter vpogleda v njene poslovne knjige in druge dokumente (tudi če vsebujejo osebne ali druge varovane podatke), od članov organov upravljanja in nadzora kolektivne organizacije ter oseb, ki v njej opravljajo katere koli naloge, pa zahteva ustna ali pisna pojasnila o njenem delovanju.
Torej bi moral že vnaprej imeti obširne in natančne podatke o domnevni nepravilnosti, da bi od kolektivne organizacije lahko zahteval poročilo o poslovni zadevi ali vpogled v poslovno knjigo, kar se je v praksi pokazalo za neizvedljivo.
Izkušnje so pokazale, da mora imeti pristojni organ možnost, da pridobi katere koli informacije ali dokumente o kolektivni organizaciji ali njenem poslovanju, saj brez tega ne more uspešno izvajati nadzora nad njenim delovanjem.
je zapisal, da dostop do podatkov predstavlja preveliko breme:
… Ni upoštevan predlog, da podatek o višini izplačil v letnem poročilu vsebuje tudi obrazložitev smiselnosti oziroma nujnosti konkretnega posla in morebitno pravno podlago za odločitev o konkretnem nakupu oziroma storitvi, na kateri temelji izdatek, saj bi to predstavljalo preveliko administrativno obremenitev kolektivnih organizacij.
in tudi ugotovil, da se breme močno zmanjša, če je administracija elektronska:
Zaradi zmanjšanja administrativnih bremen imetnikom pravic in uporabnikom varovanih del je predlagana vzpostavitev dolžnosti kolektivne organizacije, da mora omogočiti elektronsko poslovanje s svojimi člani, imetniki pravic, katerih pravice upravlja, drugimi kolektivnimi organizacijami in uporabniki del iz svojega repertoarja.
Ko skušamo združiti vse te ugotovitve, predlagamo, da sestavimo seznam z naslovom:
Katere podatke morajo kolektivne organizacije skrivati pred svojimi člani?
oziroma predlagamo, da se v ZASP zapiše, da mora biti celotno poslovanje kolektivne organizacije elektronsko dostopno javnosti, in se doda seznam dokumentov, za katere se strinjamo, da morajo biti skrivani, saj bo gotovo krajši od seznama dokumentov, ki morajo biti pregledno razvidni.
add 3. Kako se zagotavlja red na trgu kulturnih dobrin?
Predlagatelj na enem mestu zatrjuje, da je nadzor nad delovanjem kolektivnega upravljanja v javnem interesu:
Pristojni organ izvaja nadzor z vidika celotnega sistema delovanja kolektivne organizacije v javnem interesu in ne z vidika interesa posameznega imetnika pravice ali uporabnika.
na drugem mestu zatrjuje, da bi zmanjševanje pristojnosti Tržnega inšpektorata povzročilo nezagotavljanje varstva avtorske pravice, ki ga je RS dolžna zagotoviti:
Pripombe Tržnega inšpektorata Republike Slovenije
Predlog za črtanje prekrška iz 2. točke prvega odstavka 185. člena ZASP (če uporabniki kolektivni organizaciji ne posredujejo sporedov uporabljenih del) ni bil upoštevan, ker je poročanje uporabnikov o uporabi varovanih del predpogoj za izvajanje nalog kolektivne organizacije. Sporedi uporabljenih del so bistvenega pomena za imetnike pravic, saj so osnova za delitev avtorskih honorarjev in nadomestil, ki mora temeljiti na dejanski uporabi del. Če bi se izpolnjevanje te obveznosti lahko uveljavljalo le s civilnimi pravnimi sredstvi, bi morala kolektivna organizacija vsakokrat najprej tožiti uporabnika za predložitev sporedov uporabljenih del, šele po uspešni pridobitvi sporedov pa bi lahko izvedla delitev avtorskih honorarjev (če bi uporabnik pred tem sploh plačal račun). S tako ureditvijo ne bi bilo zagotovljeno učinkovito varstvo avtorske in sorodnih pravic, ki ga je Republika Slovenija dolžna zagotoviti (41. člen Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (Uradni list RS-MP, št. 10/95)).
da potem na tretjem mestu namesto strožje kontrole finančne nediscipline (umik preprek skupni položnici) predlaga ukinitev pristojnosti Tržnega inšpektorata:
Predlagana je sprememba prekrška, določenega s 1. točko prvega odstavka 184. člena. V praksi se je namreč pokazalo, da so nekatere kolektivne organizacije na podlagi te določbe množično vlagale prijave pri TIRS, in sicer zaradi sekundarnega radiodifuznega oddajanja avtorskega dela brez prenosa ustrezne materialne pravice. Pogosto se je ugotovilo, da prijava ni bila utemeljena ter da je bila posledica nesoglasja med kolektivno organizacijo in posameznim uporabnikom, npr. gostinskim lokalom, frizerskim salonom, glede plačila avtorskih honorarjev za pretekla obdobja. Čeprav ima kolektivna organizacija na voljo več ukrepov zoper kršitelja, vključno s tožbo zaradi kršitve pravic, se je odločala za množično vlaganje prijav na TIRS. Tako je državni organ iz sredstev davkoplačevalcev vodil postopke v dobro majhnega kroga imetnikov zasebnih pravic. Po podatkih TIRS je bilo v letu 2009 v zvezi z avtorskimi pravicami opravljenih skoraj 2000 pregledov, pri čemer je bila ugotovljena le ena petina kršitev, oziroma se je samo s tem področjem vse leto ukvarjalo deset inšpektorjev. S črtanjem dela določbe bo bistveno razbremenjeno delo TIRS v zvezi z najbolj množičnimi uporabniki avtorskih del, kjer je bilo največ neutemeljenih prijav, s čimer se bo racionalizirala poraba proračunskih sredstev, kolektivne organizacije pa bodo kljub temu imele na voljo pravna sredstva, ki ustrezajo naravi zasebnih pravic.
Predlagatelja navaja:
Po podatkih TIRS je bilo npr. v letu 2009 na področju avtorskih pravic opravljenih skoraj 2000 pregledov, pri čemer je bila ugotovljena le ena petina kršitev, oziroma se je samo s področjem avtorskih pravic vse leto ukvarjalo 10 inšpektorjev.
kar je zavajujoč podatek, saj se je TIRS na področju avtorskih pravic ukvarjal večinoma s piratstvom računalniških programov in le v malenkostni meri s pravicami s katerimi upravljajo kolektivne organizacije.
Nikjer pa se ne navaja porazno dejansko stanje “plačilne discpiline” – odstotek uporabnikov glasbe, ki uporabe sploh ne plačujejo. Zaradi nejasnih določb o nadzoru in njihovega tolmačenja s strani UIL, kolektivna organizacija Zavod IPF že leta sploh ne more podati prijave na TIRS. Tako je bil Zavod IPF primoran na lastne stroške (na račun ustvarjalcev kulture) sam organizirati terensko nadzorno službo in potem vložiti prek tisoč tožb. Ker gre za majhne zneske, so taki dodatni stroški zelo težko opravičljivi, ob tem pa se še enormno obremenjuje že tako povsem preobremenjeno sodstvo.
Iz netočne ocene stanja je predlagatelj predlagal rešitev – ukinitev pristojnosti TIRS – in obrazložil “neustreznost” prejšnje rešitve:
S tem je povzročila stanje, ko je državni organ iz sredstev davkoplačevalcev vodil postopke v dobro majhnega kroga imetnikov zasebnih pravic.
pri tem ni pojasnil, zakaj pristojnosti TIRS ostajajo nespremenjene pri npr. računalniškem piratstvu, in spregledal splošno uveljavljeno načelo, da je zaščita pravic iz ustvarjalnosti tudi in predvsem v splošnem javnem interesu. Ker je zaščita pravic iz ustvarjalnosti zapisana v Ustavo RS, je dolžnost države, da jo zagotovlja.
Ker trg z avtorskimi deli ne more delovati, če lastninska pravica ni jasno določena in spoštovana, je močno ogrožen finančni položaj avtorja in njegov nadaljni ustvarjalni doprinos k slovenski kulturi. Zato predlagamo, da se v predlogu črta besedilo:
“V 1. točki prvega odstavka se črta besedilo »sekundarno radiodifuzno oddaja,.”
in se doda besedilo:
“V drugi alineji prvega odstavka 185. člena se besede: “sporedov uporabljenih del” nadomestijo z besedami: “podatkov o uporabi del”.”
s čimer se odpravi nejasnost, ki je v praksi onemogočala učinkovit nadzor.
Gre samo za natančnejšo terminologijo in odpravo neskladja med dikcijo 159. in 185. člena. Kazenska določbe je že prej v oklepaju navajala, da se nanaša na kršitve prvega, tretjega in četrtega odstavka 159. člena, vendar, ker v četrtem odstavku 159. ni govora o “sporedih” ampak samo o “podatkih o uporabi”, ni bilo jasno ali gre za kršitev oziroma pristojnost nadzora Tržne inšpekcije.
Ne moremo se strinjati, da gre za prekomerno obremenitev TIRS, saj ta že v okviru svojih drugih pristojnosti vrši nadzor nad vsemi subjekti (trgovine, gostinski lokali,frizerji ipd.), ki so tudi komercialni uporabniki avtorskih del. Veliko bolj ekonomično, kot da vsaka kolektivna organizacija na področju celotne države vzpostavlja svoj nadzor in plačuje svoje inšpektorje (ki nimajo nobenih formalnih pristojnosti, kar močno otežuje učinkovit nadzor), bi bilo, da inšpektorji TIRS, ki imajo uradna pooblastila, mimogrede in v okviru svojih rednih in izrednih pregledov, zahtevajo še vpogled v pogodbe s kolektivnimi organizacijami.
Stroški TIRS se prek plačanih kazni nekajkrat povrnejo v proračun, kar pa ne velja v primeru zasebnega nadzora in tožb, kjer služijo večinoma samo odvetniki.
Predlagani 3. odstavek 158. člena omogoča izogib obveznostim.
V predlog sprememb ZASP se doda predlog za črtanje (starega) 2. odstavka 158. člena.
Obrazložitev: Ta določba se je izkazala za škodljivo in večkrat zlorabljeno, saj nima nikakršnih objektivnih meril in je lahko uporabnik s pologom poljubnega zneska, ki ga je sam določil, kar sam »prenesel« pravico avtorja, kar je v izrecnem nasprotju s 21. členom ZASP, ki temeljno določa, da je prenos pravice možen le pod avtorjevimi pogoji.
add 4. Kako splošno koristen je monopol kolektivnih organizacij?
Določa se možnost avtorjev, da prepovejo upravljanje svojih pravic v primerih obveznega kolektivnega upravljanja (predlagana 6. in 7. odstavka 151. člena), česar sedaj niso mogli storiti. To je predvsem želja neuveljavljenih avtorjev, ki želijo svoja dela brezplačno deliti z uporabniki. Poleg tega se avtorjem del iz 1. in 2. točke drugega odstavka 147. člena (male pravice) omogoča individualno upravljanje s svojimi pravicami. Tudi ta rešitev bo dodatno spodbudila ustvarjalnost še neuveljavljenih avtorjev glasbenih in pisanih del, ki bodo sedaj imeli več instrumentov za preboj med uveljavljene avtorje.
Monopol kolektivne organizacije in posledično enaka cena za uporabo kateregakoli dela zagotavlja popolno uredniško svobodo in programsko politiko, ki jo vodi samo kvaliteta. Nasprotno pa, uzakonjanje dumpinškega ravnanja, brezplačništva in amaterskega eksibicionizma ni v splošnem javnem interesu, saj prinaša programsko politiko, ki jo vodijo cenovne ugodnosti.
Monopol = popolna uredniška svoboda
Dopustno je omejevanje monopola kolektivk – delna izguba uredniške svobode – pri trgovskih verigah ali na javnih prireditvah, vendar je nujno in v splošnem javnem interesu zadržati monopol pri radiodifuziji.
add 5. Kako naj se deli denar nedefiniranih upravičencev?
Predlagano je ustanavljanje kulturnoumetniških skladov:
V novi ZASP je ponovno vključena možnost ustanavljanja skladov za namene socialne pomoči ali spodbujanja kreativnega kulturnoumetniškega ustvarjanja.
…. Kolektivna organizacija bo lahko namenila največ 10% vseh zbranih honorarjev in nadomestil v tekočem letu.
vendar predpisanih 10% od VSEH zbranih honorarjev kaže na nerazumevanje dvojne – hibridne narave kolektivnega upravljanja. Na eni strani, kjer kolektivka zasleduje definirano uporabo del točno določenih upravičencev, gre za “zasebni računovodski servis” in je delitev denarja možna samo po dejanski uporabi (brez kulturnoumetniških meril). Na drugi strani, kjer kolektivka pavšalno in brez sporedov pobira “nikogaršnji” denar, pa se denar lahko (ne 10% ampak tudi 100%) deli v skladu s splošnim interesom in v širšem soglasju pod načeli spodbujanja stvaritev, ki so pomembne za razvoj kulture.
Zato predlagamo, da se v drugem odstavku 153. člena se doda besedilo:
“Kjer delitve honorarjev, zaradi ekonomičnosti ali pravnih razlogov, ni mogoče opraviti po dejanski uporabi del, se lahko upoštevajo načela spodbujanja stvaritev, ki so pomembne za razvoj kulture.”
Sprememba odpravlja nejasnosti pri delitvah. ZASP iz 1995 je določal: “Delitev mora upoštevati načelo spodbujanja in podpiranja kulturnoumetniških stvaritev, ki so pomembne za razvoj kulture.” Ker je bila taka določba v nasprotju z načelom, da materialne pravice izvirajo iz uporabe del, je bila z novelami ZASP izbrisana. Ta izbris pa je povzročil nastanek praznine v primerih, ko uporaba del ni natančno ugotovljiva. Natančnih sporedov ni mogoče dobiti v primeru pravice do nadomestila za privatna reproduciranja – iz pravnih razlogov nadvlade pravice do zasebnosti; ali v primeru javnega predvajanja manjših uporabnikov – iz ekonomskih razlogov (npr. stroški izdelave in obdelave sporeda glasbe v frizerskem salonu bi presegli vrednost, ki iz uporabe izvira).
Sredstev iz take “nedefinirane uporabe” ni upravičeno enostavno prenašati k delitvi po RTV sporedih, ki so tradicionalno edino merilo javnega predvajanja. Radijski spored namreč ne odraža vsebine, ki se zapisuje na prazne nosilce zvoka. Tudi mnogi gostinski, trgovski in drugi lokali izstopajo ravno po predvajanju glasbe, kakršne ni v radijskih sporedih. Torej, če se nedefinirana uporaba deli izključno po RTV sporedih, se krši načelo poštenega poplačila po uporabi. Zato je potrebno upoštevati še druga načela. Če in samo če “pošteno poplačilo” dejansko ni možno, se sme uporabiti načelo “približne pravičnosti” in argument vzpodbude ustvarjalnosti. Neposredni namen avtorske zaščite je zagotavljati pošteno poplačilo za delo ustvarjalca. Posredni in končni namen pa je spodbujanje ustvarjalnosti v splošno javno dobro.
Sprememba daje pravno zasnovo za oblikovanje kulturnih skladov, ki upoštevajo “načela spodbujanja stvaritev, ki so pomembna za razvoj kulture”. Pod temi načeli, ki podrazumevajo zlasti svobodo izražanja in kulturno raznolikost, se lahko sredstva delijo:
– za skupno in splošno dobro; npr. zagotavljanje boljših delovnih pogojev za ustvarjanje; izobraževanje in strokovnost; ugled in promocija kulture in podobno;
– ali posameznikom; v prvi vrsti avtorjem, ki bi po predlogu 4. odstavka 156. člena prejeli nižja nadomestila (kar ni v nikogaršnjem interesu); avtorjem obrobnih in manjšinskih zvrsti glasbe z ustrezno drugačno obravnavo sporedov RTV postaj, ki imajo status posebnega pomena; kot nagrade in priznanja širše strokovne javnosti in podobno.
add 6. Ali je kolektivno upravljanje storitev na svobodnem trgu?
Predloga za določitev statusne oblike kolektivne organizacije ni mogoče upoštevati, ker Direktiva 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu (UL L 376 z dne 27. 12. 2006, str. 36) ne dovoljuje omejevanja gospodarske pobude na neko dejavnost. Zato ni mogoče predpisati statusne oblike kolektivne organizacije ali omejiti njene dejavnosti na nepridobitno.
Pri delovanju kolektivnih organizacij odločno zavračamo sklicevanja na “Direktivo o storitvah”, saj sploh ne gre za storitev, ampak za izjemno poseben pravni sistem, ki storitvam omogoča svobodo. Storitev je tu delo ustvarjalcev, kolektivka pa sistem, ki omogoča, da so te storitve čimbolj svobodno dostopne najširšemu krogu uporabnikov. Promocija mnenja, da je kolektivno upravljanje storitev, ki bi morala biti svobodna, dejansko dosega kontra učinek – zmanjšuje svobodo storitev ustvarjalcev. Kolektivka je izjemno poseben pravni režim in se ne sme mešati s pridobitno dejavnostjo.
Pri kolektivkah “svoboda konkurence” dejansko zmanjšuje uredniško svobodo, ki je bila zgodovinsko glavni argument, da se je posebni pravni režim sploh lahko vzpostavil.
Monopol kolektivke je varuh konkurence avtorskih del, s čimer zagotavlja uredniško svobodo.
Za Društvo za ENO glasbo
Janez Križaj
12. avgust 2013
