mnenja in predlogi na objavljen osnutek NPK 2013 – 2016

poslano na:
Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport
Masarykova 16
1000 Ljubljana

ZADEVA: mnenja in predlogi na objavljen osnutek NPK 2013 – 2016

V aktualnem predlogu ni bila upoštevana nobena pripomba glede izboljšav položaja svobodnih glasbenikov, zato bo Slovenija ostala država z najmanj glasbene raznolikosti v javni produkciji v Evropi.

Svobodno delujoči glasbeniki sodimo v “multiplo ranljivo skupino”. Smo ekonomsko ogroženi in diskriminirani glede na svoje prepričanje, izraz in znanje. Poklic zapuščamo množično. Kdo ima možnost pridobiti podatke o ekonomskih kazalcih na področju svobodnega glasbenega ustvarjanja v zadnjih desetih letih?

Kulturna raznolikost, žanrska pestrost ter svoboda ustvarjanja, posredovanja in sprejemanja kulturnih del so pojmi, ki jih posredniške kapitalske korporacije ne spoštujejo. V histeričnem iskanju najnižjega skupnega imenovalca največjih dobičkov velik del publike ne dobi tistega, kar si želi. Manjšinske, obrobne, alternativne in tudi elitne kulture imajo v tem sistemu samo en izhod – zmanjševanje stroškov, kar pa seveda neminovno vpliva na kvaliteto produkcije, ki je ponujena publiki, s čimer se obseg svojevrstne publike še zmanjšuje (namesto, da bi potencialno rastel) in se povečuje diktatura splošnega najnižjega okusa.

Uporaba pojmov, kot so ‘vrhunska izvirna glasbena ustvarjalnost’ je lahko le orožje v rokah tistih, ki so dovolj arogantni in egoistični, da področje svojega lastnega delovanja proglasijo za ‘vrhunsko’, s svojim napaberkovanim življenjepisom pa zviška in žaljivo preprečijo izraziti osebno mnenje vsem ‘nevednežem’, ki se pač – če se ne spoznajo prav na njihovo področje ustvarjanja – sploh ne spoznajo na glasbo. Nikjer definirani pojmi so lahko sami po sebi vir diskriminacije, usmerjene v preprečevanje kulturne raznolikosti, žanrske pestrosti in svobode izražanja. Hegemonija ostaja nedotakljiva. Ne podpiramo hitrih reform, ki bi lahko brez strategije socialno ogrozile trenutne imetnike privilegijev iz naslova javnih sredstev. Vendar je potrebna natančnejša definicija problema in temeljiteje pripravljena dolgoročna strategija reševanja mednarodno gledano edinstvene glasbene homogenosti v javnem sektorju. Tako malo raznolikosti ne poznajo v ostalih evropskih državah – niti na severu, niti na jugu Evrope.

Glasba zaradi takšnih na videz strokovnih besedil ostaja še vedno v rokah okupatorjev iz druge svetovne vojne. Italijanska in Nemška glasba, ki v Sloveniji nastajata z javnimi sredstvi, za večkrat prekašata vse ostale glasbe sveta, vključujoč slovensko. Tako imenovana ‘klasična glasba’ zavzema tako velik delež porabe javnih sredstev, da si natančnih podatkov nihče ne upa objaviti. Vsebina z nekaj lepotnimi popravki ostaja enaka, kot je bila v času pred iznajdbo mikrofona.

Javni zavodi in ljubiteljska dejavnost v glasbenem sektorju popolnoma zasenčijo probleme, ki jih imamo v svobodni poklicni dejavnosti.

Bojan Cvetrežnik,
predsednik društva