Od:
Društvo za ENO glasbo
Eipprova 19
1000 Ljubljana
drustvo@enoglasba.info
Za:
Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo
Kotnikova 5
1000 Ljubljana
gp.mg@gov.si
Datum: 24. 2. 2012
Zadeva: Pripombe na predlog sprememb ZASP 2011/12
Spoštovani,
v Društvu za ENO glasbo smo pregledali predlog sprememb ZASP, ki je bil objavljen na vaši spletni strani http://www.mg.gov.si/fileadmin/mg.gov.si/pageuploads/DNT/aktualno/Javna_obravnava_ZASP_007-223-2011_-_besedilo_zakona_in_prejete_pripombe.pdf in menimo, da predlog ni primeren za nadaljno obravnavo.
Za izhodišče razgovorov o spreminjanju ZASP-a se ozrimo v zgodovino leta 1995, ko je bil sprejet prvi slovenski zakon o pravici avtorja. Kljub temu, da je bilo kolektivno upravljanje pravic v težkem obdobju vzpostavljanja novega sistema – stari je z razpadom Jugoslavije razpadel tudi sam – je bila konfliktnost med akterji najmanjša. Ta, izvorna verzija ZASP-a, je bolj dosledno spoštovala načela in je bolj jasno določala pravila, kot vse novele, ki so se, vsled interesnih pritiskov komercialnih uporabnikov avtorskih del, oddaljevale od načel avtorskega prava in so z nelegitimnim relativiziranjem pravice avtorja uspele zasejati kaos. Očitno so pritiski komercialni izkoriščevalcev ustvarjalnosti danes močnejši kot kdajkoli prej, saj se najnovejši predlog sprememb ZASP-a tako oddaljuje od, ne samo avtorsko pravnih, ampak tudi ustavnih načel, da ga lahko označimo za poizkus uničenja pravic iz ustvarjalnosti.
Predlagamo in prosimo, da se začarani krog: 1. neustrezna regulativa zaseje konflikt; 2. konfliktnost postane izgovor za več neustrezne regulative; prekine. Dolgoročni red lahko prinesejo samo spontani in svobodno sprejeti sporazumi, ne pa zmedeno nenačelna zakonodaja. Zato predlagamo, da se debata o spremembah ZASP zasnuje na prvotni različici iz leta 1995, namesto, da se skuša obilico nenačelnih popravkov dopolniti z novimi nenačelnostmi.
Z zakonom je mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine. Pravice, ki je zapisana v ustavi, ne sme odvzeti ali zmanjšati noben zakon. Čim pa zakon predpisuje način uresničevanja pravice, jo na nek način omeji oziroma okrni. Pri opisovanju načinov uresničevanja pravice se mora zato vedno postavljati in čim večkrat ponavljati vprašanje: “Ali je to res nujno v naravi te pravice?”
1995 je ZASP v 21. členu opisal in definiral vsebino MATERIALNE AVTORSKE PRAVICE:
(1) Materialne avtorske pravice varujejo premoženjske interese avtorja s tem, da avtor izključno dovoljuje ali prepoveduje uporabo svojega dela.
(2) Če ni s tem zakonom drugače določeno, je uporaba avtorskega dela dopustna le, če je avtor v skladu s tem zakonom in pod pogoji, ki jih je določil, prenesel ustrezno materialno avtorsko pravico.
potem pa je v 2. odstavku 153. člena neustrezno relativiziral absolut volje avtorja v nejasno “odobritev” s strani državnega uradnika:
(2) Kolektivna organizacija predloži splošne tarife v odobritev uradu. Odobrene splošne tarife se objavijo v uradnem glasilu Republike Slovenije.
s čimer je zasejal velike konflikte. Takoj, ko so komercialni uporabniki dojeli, da stroški njihovega poslovanja niso odvisni od tržnih dejstev, ampak od “dobre volje” državnega uradnika, so začeli glasno stokati, tarnati in sprožati sovražne medijske kampanje proti kolektivnim organizacijam. V tem okolju se državni uradnik ni najbolje znašel, tako da je njegovo ravnanje obsodilo tudi Upravno sodišče, kamor so se bili ustvarjalci prisiljeni zateči po pomoč pred uradniško samovoljo.
Takrat so mnogi opozarjali, da se področje kolektivnega upravljanja ureja prenormativno, saj dopušča premalo svobode v organiziranju in ne omogoča spontanih tržnih interakcij. Z novelami ZASP, ki so prinašale samo nove omejitve in zaplete, pa je konfliktnost naraščala.
2001
163.č (4) K spremembam statutov in splošnih tarif mora dati poprejšnje soglasje Urad. Če Urad v dveh mesecih od izročitve pravilno sestavljene zahteve ne izda soglasja, se šteje, da je bilo soglasje dano.
Dodatek “Če Urad ne izda soglasja, se šteje, da je bilo soglasje dano.” je nameraval omiliti konflikte, ki so nastajali, ker se v postopku izdajanja soglasja k tarifam Urad ni ravnal pa Zakonu o upravnem postopku in se ni držal nobenih rokov ozirom (ne)soglasja sploh ni izdajal. Žal je nastala samo še večja zmeda, saj ni bilo točno jasno katere (če sploh) tarife veljajo. (Npr. SAZAS je imel na spletni strani objavljene kar tri (3) različice tarif – zmeda glede veljavnosti različic je sprožila tudi sodne postopke, ki še danes niso zaključeni!)
2004
Omejevanje avtorjeve volje s strani državnega organa je bilo končno umaknjeno, vendar se je avtorjeva volja omejila v še dosti bolj nevarno nenačelno “soglasje uporabnikov”:
156.č. (1) Kolektivne organizacije sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov, ki v skladu z zakonom uporabljajo varovana dela iz repertoarja kolektivnih organizacij, skupne sporazume predvsem o pogojih in načinih uporabe teh del ter višini nadomestil za njihovo uporabo.
Umik pavšalnega predhodnega soglasja Urada, k tarifam, ki jih določijo avtorji, bi bil dobrodošel, če ne bi za nove zaplete poskbela nejasna opisovanja sporazumov, za katere nihče ne ve točno s kom in zakaj, čemu in kako naj bi se sklepali. Sporazumi so lahko plod svobodne izbire in tržnih pogajanj, ne pa produkt prisilne regulative.
Povsem nenačelna novost je bila tudi določba:
158.č. (2) Če pogodba o neizključnem prenosu pravic za uporabo varovanih del ni sklenjena, se šteje, da je ustrezna pravica prenesena, če uporabnik položi na račun kolektivne organizacije ali pri sodišču oziroma notarju znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija.
ki omogoča, da se pravica avtorja prenaša povsem mimo in brez volje avtorja, kar je v izrecnem nasprotju s temeljnim 21. členom ZASP-a.
Dodatne nejasnosti so prinesle tudi nepotrebne in neumestne določbe o mediaciji (163.č.).
2006 februar
Dodatne nejasnosti so prinesle tudi nepotrebne in neumestne določbe o arbitraži (163.a.č.).
2006 december
156.č. (2) Tarifa se določi s skupnim sporazumom med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov ali, če to ni mogoče, z odločbo Sveta za avtorsko pravo.
Ker “prisilni sporazumi” niso prinesli reda in miru, je bilo potrebno avtorsko pravico zabetonirati daleč stran od volje avtorja v konstrukt iz časov planskega gospodarstva. Kadar je avtorju odvzeta pravica, da sam postavi svojo ceno, ne moremo več govoriti o pravici avtorja, saj od tu dalje pravica sploh več ne obstaja.
Nedoslednosti in protislovja v gostobesednostih predloga sprememb
Skrbi nas, ker se spremembe zakonodaje pripravljajo brez strokovne analize dejanskega stanja, iz katere bi bilo lahko razvidno kakšne probleme naj bi spremembe reševale, in da se pripravljajo brez strokovnega poznavanja pravnih načel. Ob tem, da predlog ne prinaša rešitev dejanskih problemov in ne prinaša spoštovanja pravnih načel, je zaskrbljujoče tudi, da si predlagane rešitve medsebojno nasprotujejo in se načelno izključujejo.
Problem dosedanjih zakonskih ureditev tega področja je zlasti v nejasnem poimenovanju in pojmovanju. Izključna pravica, obvezno kolektivno upravljanje, poplačilna pravica in zakonita licenca so različna imena za različne stopnje omejitve avtorske pravice. V ZASP-ih se je v skladu z konvencijami zapisalo “izključna pravica”, razne interesne skupine pa so uspešno vnašale določbe, ki so opisovale “prisilno licenco”. Nikoli ni bilo jasno kdo določa tržne pogoje: avtor, država ali uporabnik? Če želi zakonodajalec napraviti red, se mora jasno odločiti ali za “izključno pravico” ali za “prisilno licenco”. Naj pogoje trženja svoje lastnine svobodno določi avtor ali naj mu jih predpiše država. Izkušnje so pokazale, da so meglene rešitve splošno škodljive.
Vendar tako meglenih rešitev kot jih vsebuje aktualni predlog, nismo imeli še nikoli. Na eni strani predlagatelj ukinja omejitev pravice v “obvezno kolektivno”, na drugi strani pa opisuje sistem, ki je še strožji od “obveznega kolektivnega” ?! V primeru spora na eni strani napotuje lastnika pravice na sodne organe, na drugi strani pa odveže nosilca dolžnosti vseh odgovornosti že “s polaganjem arbitrarnega zneska na notarski račun”.
Predlagatelj na eni strani trdi, da ščitenje avtorstva ni v javnem interesu in zato predlaga razrešitev vseh pristojnosti Tržne inšpekcije, na drugi strani pa postavlja Urad za intelektualno lastnino za vsemogočnega varuha “zasebnega interesa”. Ta varuh naj bi med drugim opravljal celo tudi kadrovsko službo, ki bo zasebniku povedala kdo je primeren zastopnik njegove pravice. Kot da ima državni uradnik lahko nek interes (in sposobnost) zagotavljati varovanje interesa ustvarjalnega umetnika ali založniške korporacije.
Zato predlagamo, da se:
1.) Ureja samo tista področja, ki regulacijo potrebujejo, ostala pa se prepusti svobodnim interakcijam med ustvarjalci, posredniki – komercialnimi uporabniki in publiko.
2.) Dosledno spoštuje pravico avtorja kot je opisana v 21. členu ZASP in se jo zmerno omeji samo tam, kjer je to nujno potrebno za zagotavljanje svobode kulturnega delovanja.
3.) Na osnovi natančne in temeljite analize dejanskih problemov postavi jasna pravila kolektivnega upravljanja s pravico avtorja.
Pripombe na posamezne člene predloga sprememb ZASP
1. člen
Predlagana sprememba “definiranje Urada RS za intelektualno lastnino kot pristojnega organa” ne rešuje nobenega problema (nikoli ni bilo sporno kateri organ je pristojen) in potencialno posega v Zakon o vladi, ki določa organizacijo dela izvršne oblasti.
2. člen
Predlagano plačevanje pristojbin je nedopustno, ker pravica avtorja izvira iz stvaritve in zato njeno izvrševanje ne more biti pogojevano s plačili državnemu organu. Prav tako dolžnosti uporabnikov izvirajo iz uporabe avtorskih del in jih zato ni dopustno pogojevati s plačili pristojbin. Za delovanje državne uprave vsi plačujemo davke in je dodatno (prikrito) obdavčevanje protiustavno.
Predlagana sprememba opisovanja postopkov ni potrebna, ker je iz Ustave in drugih zakonov jasno, da morajo vsi upravni organi delovati po Zakonu o upravnem postopku.
3. člen
Podpiramo brez pripomb.
4. člen
Podpiramo brez pripomb.
5. člen
Predlog prenosa pristojnosti določanja nadomestil za privatno reproduciranje iz VladeRS na sporazume avtorjev in uporabnikov prinaša dolgotrajno brezizhodnost v primerih, da se avtorji in uvozniki praznih CD-jev ne sporazumejo. Sporazum je lahko le plod pogajanj dejavnikov svobodne izbire. Pri tej tarifi noben od akterjev nima pogajalske svobode, zato je veliko bolj primerno in ustrezno, da se, kot dosedaj, ta tarifa določa avtoritativno, vendar bolj tekoče, na predlog avtorjev in po preučitvi pripomb uporabnikov.
6. člen
Podpiramo brez pripomb.
7. člen
Predlagana sprememba, da bi moral vsak, ki zastopa več kot 10 avtorjev, delovati po nekih posebnih pravilih in bi moral za svojo dejavnost iskati posebno dovoljenje državnega uradnika, nedopustno posega v ustavno svobodo gospodarske pobude in jo lahko vidimo le kot poizkus uničenja založniške dejavnosti. Nestrokovnost tega predloga je očitna posledica nepoznavanje dejanskega stanja in nepoznavanje pravnih standardov spoštovanja Ustave.
8. člen
Predlagane spremembe poglavja o Kolektivnem uveljavljanju so v celoti nesprejemljive, saj ne rešujejo in ne pojasnjujejo ničesar. Z razvidnim namenom omogočanja komercialnim uporabnikom, da se izogibajo plačilu svojih obveznosti, ustvarjajo splošno škodljivi kaos. Predlog v ničemer ne upošteva dejanske konfliktnosti in – z dodatno nejasno regulativo – konfliktnost samo še povečuje. Na tem mestu se resnično lahko vprašamo v čem je razlika med pravnikom in zdraharjem?
k 146. členu
Brez vsakih ozirov na zgodovinski razvoj in na načela kolektivnega ščitenja avtorstva, je predlagano, da bi Kolektivke lahko delovale tudi profitno. S tem je izkazano nerazumevanje dvojnosti značaja kolektivnega uveljavljanja pravic: zasebni interes in hkrati tudi javni interes.
k 147. členu
Brez vsakih ozirov do uredniške svobode, katera je zgodovinsko pripeljala do “obveznega kolektivnega monopola”, predlagatelj enostavno predlaga njegovo ukinitev. Ta predlog bi lahko pozdravili, če bi bil dosleden. Če bi glasbeniki dobili svobodo, kakršno imajo naši kolegi filmarji, bi lahko z veseljem sprejeli ukinitev “omejitve v obvezno kolektivno”. Vendar se pokaže nedoslednost v členih, ki sledijo, in o svobodi avtorja kmalu ni več nobenega govora – med drugim potem sledi tudi “obvezna kolektivna položnica”, ki izniči kakršnekoli možnosti primerjave glasbenikov in filmarjev.
Ekonomičnost narekuje, da je v državi lahko samo en kolektiv istovrstnih avtorjev. Če bi bilo agencij več, bi morali uporabniki pridobivati dovoljenja na več krajih, ob tem pa bi morali tudi najmanjši uporabniki voditi sezname uporabljenih del in vedeti katero delo ščiti katera organizacija. Monopol, ki je torej potreben in koristen, seveda prinaša nevarnost zlorabe: “… Zato je država, ki tak (v bistvu monopolen) položaj kolektivne organizacije uzakoni, dolžna hkrati na enaki ravni poskrbeti za nadzor nad njihovim delom, …” (Ustavno sodišče RS U-I-149/98). Ustavni sodniki pišejo “na enaki ravni” – to je na ravni nadzora nad zlorabo monopola, ne pa kar na vseh ravneh.
Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence opisuje vse zlorabe monopola, zato ni potrebno, da bi za kolektivne organizacije pisali nov zakon o zlorabah monopola. Dejstvo, da uporabniki in upravičenci ne poznajo ZPOmK in se ne poslužujejo obstoječih pravnih sredstev, ne opravičuje pisanja novih zakonov.
k 148. členu
Ob tem predlogu se sprašujemo koliko kakšnih pristojnosti v katerih zadevah si sploh še lahko izmisli državni uradnik v urejanju življenja državljanov? Ta predlog kaže naklonjenost nejasnim določbam in razumevanje, da je za ugotavljanje “volje državljanov” lahko edino pristojni “državni uradnik”. Predlog, ki zahteva za kolektivno uveljavljanje volje avtorja povsem nejasna dokazila “ustreznosti državnemu uradniku”, je nesprejemljiv.
k 149. členu
Med številna nepotrebno podrobna opisovanja vsebine statuta kolektivne organizacije, ki je razumljiva sama po sebi in je statut tako ali tako podvržen pregledu/odobritvi s strani pristojnega organa, so se skrili izredno nevarni predlogi sprememb, ki v poslanstvu kolektivnih organizacij izničujejo javni interes. Kot je popolnoma razumljivo, da morajo pravila delitve nadomestil temeljiti na uporabi avtorskih del povsod, kjer je ugotavljanje dejanske uporabe mogoče, bi moralo biti jasno, da je povsod tam, kjer pravičnega in poštenega poplačila za delo ustvarjalcev ni možno definirati, potrebno uporabiti merila, ki so v javnem interesu. Uporaba “fikcije” je v pravnem urejanju možno le pod strogimi pogoji. En od teh pogojev je, da obstaja širše družbeno soglasje o koristnosti njene uporabe.
Tudi v končnem poročilu raziskovalnega projekta “Upravljanje avtorske in sorodnih pravic v digitalnem okolju” (naročnika: ARRS in Ministrstvo za gospodarstvo RS – Urad za intelektualno lastnino RS; izvajalca: Mirovni inštitut, inštitut za sodobne družbene in politične študije Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede) se strinjajo, da sistem kolektivnega uveljavljanja – z nagrajevanjem izključno najbolj predvajanih v RTV sporedih – vspodbuja izrazito enoznačno kulturo in in ustvarjalnost zgolj v iskanju najnižjega skupnega imenovalca. Ob tem – zlasti v Sloveniji – pa ne poskrbi tudi za vspodbujanje kulturne raznolikosti, žanrske raznovrstnosti, glasbene pestrosti, svobode izražanja in svobode sprejemanja. Mnogi trdijo tudi, da ne obstajajo nobeni pravični razlogi, da se nadomestila za privatna reproduciranja delijo najbolj predvajanim, saj se njihova dela privatno ne reproducirajo, ravno zato ker se največ predvajajo, in da se privatno reproducirajo večinoma tista dela, ki v so v RTV sporedih le izjemoma ali pa jih sploh ni. Zato je predlog da “morajo pravila delitve temeljiti na čimbolj natančnem približku dejanske uporabe” nerazumno splošno škodljiv in bi bil v praksi zgolj podlaga za manipulativne interpretacije domišlijskega pojma “čimbolj natančni približek”. Bolje bi bilo, da bi se ukvarjali z interpretiranjem pojma javni interes in pri tem upoštevali dejstvo, da so pogoji za ustvarjanje glasbe v Sloveniji neprimerljivo slabši od pogojev v drugih državah EU.
k 150. členu
Nepotrebno in škodljivo, enaka pripomba kot pri 2. členu predloga.
k 151. členu
(4) Določba se sklicuje verjetno na napačen odstavek (redakcijska napaka).
(5) Predlog prinaša nepotrebne in nejasne definicije, ki so lahko podlaga povsem različnim interpretacijam kaj naj bi pomenile. Zakoni se pišejo, da omogočijo red in mir.
k 152. členu
Ni pripomb.
k 152.a členu
Menimo, da take določbe ne sodijo v zakon o pravici avtorja. Poleg tega, da so škodljive so tudi naravnost žaljive. Osnovni pogoj, da lahko kolektivna organizacija legitimno zastopa avtorja, je samoupravno, demokratično avtonomno in suvereno delovanje. Osnovni in na več koncih očitan problem dosedanjega delovanja kolektivk je pomanjkanje demokracije, ki je posledica majhnega interesa avtorjev za soupravljanje, ki je posledica izgube avtonomije in suverenosti v delovanju kolektivk, ki je posledica škodljivega poseganja upravnih organov, ki je posledica neustrezne, nenačelne in nejasne regulative… in nenačelne spremembe ZASP-a ne bodo v ničemer rešile teh problemov.
k 152.b členu
Nepotrebno in nejasno.
k 153. členu
(2) Enaka pripomba kot k predlogu spremembe 149. člena.
(3) Nepotrebno.
(6) Tu je (še bolj kot v predlogu spremembe 149. člena) razvidno nerazumevanje instituta kolektivnega uveljavljanja in zgodovinskih razlogov, ki so razvili posebni pravni red, ter načel, ki stojijo za načini delovanja kolektivnih organizacij.
k 154. členu
Ni pripomb.
k 155. členu
Kolektivna organizacija ima lahko status zavezanca za dostop do informacij javnega značaja in obveznosti do splošne javnosti v obsegu kjer s kulturnimi skladi skrbi za javni interes. Kjer pa gre za delovanje po pooblastilu avtorjev, so edino avtorji legitimno pristojni za dostop do podatkov.
k 156. členu
Zakonska obveznost pogajanj se je v praksi izkazala za nesmiselno. V svobodni tržni ekonomiji se cena ne določa “dogovorno”, ampak jo določa trg sam na osnovi ponudbe in povpraševanja. Samo zelo pokvarjeno perverzna logika lahko zatem, ko se avtorju omeji tržno nastopanje v “obvezno kolektivno”, zahteva, da se zaradi odvzema možnosti “svobodne ponudbe” avtorju vzame tudi možnost “svobodnega ugotavljanja povpraševanja”. Besede ne bodo prekrila dejstev, da pravica izhaja iz stvaritve in da dolžnost izhaja iz uporabe.
Zakonsko obveznost pogajanj je potrebno umakniti ker:
1. ni nujna;
2. relativizira avtorsko pravico, češ da je obstoj pravic in dolžnosti odvisen od pripravljenosti na pogajanja, ne pa od stvarjenja in uporabe.
Prisilnost “pogajanj” (pogajanja razumemo kot dogovor dveh pozicij svobodne izbire) je v nasprotju z načelom svobode gospodarske pobude. Zmeda, slaba volja in gospodarska škoda so lahko posledice nerazumevanja pomena spontanega reda in interakcij na trgu. Prisilni sporazum ne obstaja.
Tarifo za uporabo avtorskih del lahko legitimno določa samo avtor (21. člen ZASP). Namesto, da bi omejitev pravice v kolektivno upravljanje, prinesla tudi zagotovila za čimbolj svobodno demokratično oblikovanje in izražanje kolektivne volje avtorjev, je omejitev postala perverzen izgovor za dodatne omejitve volje avtorja.
k 157. členu
Tarifo za uporabo avtorskih del lahko legitimno določa samo avtor (21. člen ZASP). Namesto, da bi omejitev pravice v kolektivno upravljanje, prinesla tudi zagotovila za čimbolj svobodno demokratično oblikovanje in izražanje kolektivne volje avtorjev, je omejitev postala perverzen izgovor za dodatne omejitve volje avtorja.
k 157.a,b,c,d,e in f členu ZASP
Tarifo za uporabo avtorskih del lahko legitimno določa samo avtor (21. člen ZASP). Namesto, da bi omejitev pravice v kolektivno upravljanje, prinesla tudi zagotovila za čimbolj svobodno demokratično oblikovanje in izražanje kolektivne volje avtorjev, je omejitev postala perverzen izgovor za dodatne omejitve volje avtorja.
k 158. členu
(1,2,3) Nepotrebno, ker zakoni o preprečevanju nelojalne konkurence natančneje urejajo problematiko.
(4) Ta določba je nelegitimni zaobid temeljne definicije: “Uporaba avtorskega dela je dopustna le, če je avtor pod pogoji, ki jih je določil, prenesel ustrezno materialno avtorsko pravico.” in je dosedaj v praksi omogočala izogibanja plačil na škodo avtorjev. Predlog spremembe se očitno zavzema za še več plačilne nediscipline in izigravanja na škodo avtorjev.
k 158.a členu
Vkolikor govorimo o ukinitvi monopola kolektivnih organizacij in ukinitvi omejtve pravice v obvezno kolektivno uveljavljanje, so vsaka opisovanja načinov uveljavljanja pravice nedopustna. Primer je lahko ureditev na filmskem in TV področju kjer ni “obveznega kolektivnega”, ni nobene posebne regulative o delovanju filmskih distributerjev, nobenega “obveznega skupnega računa” ali “predpisane skupne položnice” in ni nobenih očitnih problemov.
Skupne položnice glasbenih kolektivk ni, ker je njena izvedba prezapletena in preveč tvegana. Zaplet nastaja zaradi nepotrebno različnih režimov izvajanja sorodnih in avtorskih pravic (pravica do nadomestila in izključna pravica). Tveganje obstaja zaradi nezadostnega nadzora tržne inšpekcije in preobremenjenosti sodstva, katerih posledica so tisoči uporabnikov, ki se uspešno izogibajo plačevanju kateri od kolektivnih organizacij in bi se verjetno še raje izogibali skupni položnici.
k 159. členu
Ni pripomb.
k 160., 160.a in 161. členu
Večinoma nepotrebno regulativno poseganje v avtonomijo organizacij avtorjev. Vsebina tega urejanja ne sodi v zakon, ampak v statute kolektivnih organizacij.
k 162. in 162.a členu
Vprašanje se zastavlja ali je pristojni organ inkvizicijsko sodišče ali je policaj, ki pride kadar ga pokličemo, da služi in ščiti red in mir? Zaradi posebnega položaja kolektivnih organizacij bi moral pristojni organ prvenstveno zagotavljati, da kolektivke delujejo samoupravno, demokratično, avtonomno in suvereno.
k 163.
Tarifo za uporabo avtorskih del lahko legitimno določa samo avtor (21. člen ZASP). Določbe o mediaciji so nepotrebne in čeprav so neobvezne, so škodljive, ker dodatno relativizirajo absolut volje avtorja.
9. člen
Nimamo pripomb.
10. člen
Nimamo pripomb.
11.člen
Ostro protestiramo proti ukinitvi pristojnosti Tržne inšpekcije. Predlagatelj očitno ne razume, da pravica avtorja nikoli ne bi bila priznana v ustavi, če za njen obstoj ne bi obstajal javni interes. Pogled prek medijsko napihnjenih skrajnosti razkriva, da je največji problem kolektivnega uveljavljanja plačilna disciplina uporabnikov. Posamezni hujskači ter neaktivnost tržne inšpekcije so pripeljali do absurdne obremenitve sodstva. Zavod IPF je vložil prek tisoč zasebnih tožb. Ker ta že sama po sebi neracionalno ogromna številka predstavlja samo del neplačnikov, so sistemske spremembe nadzora Tržne inšpekcije očitno potrebne. Predlagatalj v obrazložitvi navaja povsem zavajujoče podatke o dejavnostih Tržnega inšpektoriata, ki je imela res nekaj več aktivnosti glede avtorskih del – vendar s področja računalništva – z glasbeno dejavnostjo se je ukvarjala zgolj občasno in malenkostno.
12. – 21. člen
Nimamo pripomb.
Priloga:
http://www.enoglasba.info/?page_id=47
Za ENO glasbo pripravil:
Janez Križaj
Pregledal in potrdil:
Bojan Cvetrežnik
predsednik
Uf, pa kdo sploh zmore to prebrat?