Spontani ulični nastop

Spontani ulični nastop ima velik družbeni pomen vsaj na simbolnem nivoju, saj predstavlja najbolj svobodno obliko izražanja misli, umetniškega ustvarjanja in javnega nastopanja. V odnosu med ustvarjalcem in publiko ni posrednikov (ni poslovnih zastopnikov, agentov, producentov, promoterjev, urednikov…) ali posredniških struktur (ni uprav dvoran, prodaj kart, plakatiranj, organizacij, uredniških politik – cenzur ipd.)

Prizorišče nastopa je lahko kadarkoli in kjerkoli se najde dovolj publike: na uličnem vogalu ali na pločniku, na sredi trga ali v kotu med hišami, v nakupovalnem središču ali na parkirišču, v mestnem parku ali na zasebnem vrtu, na mostu ali pod mostom… Nastopajoči so lahko svobodni posamezniki ali naključne skupine, lahko pa so tudi formalno strukturirani in širše uveljavljeni ansambli, ki se želijo preizkušati v različnih oblikah nastopanja ali si želijo promovirati svojo institucionalno dejavnost na bolj neposreden način. Praviloma je ulični nastop neorganiziran in brez zagotovljenega plačila nastopajočim. Včasih pa lokalne skupnosti ali poslovneži povabijo izbrane umetnike in zagotovijo vsaj delno povrnitev stroškov in tehnično ali drugače pripomorejo k izvedbi, ki popestri kulturo uličnega dogajanja.

Repertoar je lahko iz kateregakoli žanra, časa in prostora vendar mora biti nastop dobro viden in dovolj glasen, da lahko pritegne pozornost mimoidoče publike. Logistika uličnega nastopa zahteva enostavne in učinkovite pripomočke: prenosljiva glasbila, praktično udobne in hkrati opazne kostume, dovolj glasne inštrumente, da ozvočevanje ni potrebno, dovolj močne pevske glasove itd… Problem slišnosti uličnih izvajanj omeji glasbene žanre oziroma daje prednost bolj “fizičnim” zvrstem umetnosti: ples, gibalno gledališče, akrobacije, pantonima, “zamrznjeni kipi” ipd.

Stara Ljubljana ima kar nekaj dobro vidnih prizorišč, kjer so z umikom cestnega prometa nastale možnosti tudi za dobro slišne koncerte. Žal pa so javno dobro – tišino – izkoristili točaji in trgovci, ki so na pročelja srednjeveških hiš malega mestnega jedra uspeli postaviti prek 100 glasnih zvočnikov. Ne samo, da je preprečeno spremljanje glasbenih koncertov, tudi gledališka umetnost in celo pantonime izgubijo svojo moč. Ko tišino prekrijejo zvočniki bližnjega lokala in vsiljiva glasba (bolj kot hrup prometa!) nastopu odvzame dramaturške subtilnosti, se publika veliko težje vživi v umetniška uprizarjanja.

Zanimiv vidik uličnih nastopov je njihova edinstvena vloga v socialno-ekonomskem in kulturno-političnem smislu. Publika, ki nikoli ne zaide na “uradne kulturne” dogodke (si jih ne more privoščiti, nima zanimanja ali iz drugih razlogov), lahko uživa v uličnih nastopih brez vsakih obveznosti. Okoliščine uličnega nastopa omogočajo, da lahko nastopa ali spremlja kdorkoli želi. “Prispevek v klobuk” je samo moralna obveza in zgolj za tiste, ki si to lahko privoščijo in kolikor jim je všeč. Nekateri so mnenja, da “kupci kart”, ki obiskujejo “formalne” kulturne dogodke, niso reprezentativno merilo kulturnih izmenjav. In drugi menijo, da “potrošniška publika” ni ciljna skupina s katero želijo komunicirati. Kakorkoli že, lahko se strinjamo, da je predstava “človeka z ulice” za “človeka z ulice” najbolj demokratična oblika umetniškega izražanja in sprejemanja, in že zato predstavlja varovanja vredno enoto nesnovne kulturne dediščine.

iz priloge revije STOP


“Imela sem najboljšo šolo za pevske nastope. Na ulici ni mogoče goljufati, potrebno je dati vse, kar imaš v sebi, če si hočeš zaslužiti nasmeh, denar, srečo, ne pa tudi žalitve in brezbrižnost.” (ZAZ)


Zakon o javnih zbiranjih
4. člen
6. spontan ulični nastop je neorganiziran in brezplačen nastop pouličnih umetnic oziroma umetnikov ali artistk oziroma artistov;
44. člen
(pristojnost lokalne skupnosti)
Lokalna skupnost lahko s svojim predpisom določi območja, na katerih so dopustni spontani ulični nastopi iz 6. točke 5. člena tega zakona in čas v katerem se lahko izvajajo, ter dopustnost in način uporabe naprav za ojačanje zvoka.

Zakon o varstvu javnega reda in miru
8. člen
2. Kdor z uporabo televizijskega ali radijskega sprejemnika, drugega akustičnega aparata ali akustične naprave ali glasbila moti mir ali počitek ljudi in to ni posledica dovoljene dejavnosti, se kaznuje z globo 25.000 tolarjev.

Odlok o posebni in podrejeni rabi javnih površin (Ljubljana)
Spontani ulični nastop

21. člen
(1) Spontani ulični nastop na javni površini je dovoljen, če se z njim ne ovira javna raba javne površine zaradi števila nastopajočih ali gledalcev. Dovoljeni so na vseh javnih površinah, razen v območjih stanovanj.
(2) Spontani ulični nastopi se smejo izvajati med 10.00 in 22.00 uro. Uporaba opreme za ozvočenje ni dovoljena.
(3) Ne glede na določila prvega in drugega odstavka tega člena so spontani ulični nastopi na območju Čopove ulice, Prešernovega trga, Wolfove ulice, Tromostovja, Čevljarskega mostu, Mesarskega mostu, Hribarjevega nabrežja, Cankarjevega nabrežja, Stritarjeve ulice, Adamič Lundrovega nabrežja, Mačkove ulice, Petkovškega nabrežja in Mestnega trga dovoljeni od ponedeljka do petka od 16.00 do 22.00 ure ter ob sobotah, nedeljah in praznikih od 10.00 do 22.00 ure.
(4) Z globo 150 eurov se kaznuje za prekršek posameznik, ki ravna v nasprotju s prvim ali drugim ali tretjim odstavkom tega člena.
(5) Z globo 1.000 eurov se kaznuje za prekršek pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik in posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, ki ravna v nasprotju s prvim ali drugim ali tretjim odstavkom tega člena, njihova odgovorna oseba pa z globo 500 eurov.


Stara Ljubljana – divje hrupšiče