Milan Kundera

Schonberg je vedel za klico. Že leta 1930 je zapisal: “Radio je sovražnik; neusmiljeni sovražnik, ki nezadržno prodira in zoper katerega je sleherni upor brez upa zmage“; radio “nas zasipava z glasbo/…/, ne da bi se vprašal, ali jo želimo poslušati in ali jo sploh moremo zaznavati“, tako da je glasba postala navaden trušč, trušč med tolikerimi drugimi trušči.
Radio je bil šele prvi studenček, s katerim se je vse pričelo. Sledila so mu tehnična sredstva in pripomočki za snemanje, razmnoževanje in ojačevanje zvoka, studenček je narasel v orjaški veletok. Če smo svoj čas glasbo poslušali iz čistega veselja nad glasbo, pa zvočna reka danes rjove nenehno in povsod, “ne da bi se vprašala ali jo želimo poslušati“, rjove iz zvočnikov, avtomobilov, restavracij in dvigal, rjove na ulicah, v čakalnicah, telovadnicah in ušesih zamašenih z walkmani, rjove na novo napisana, na novo inštrumentalizirana, okleščena in razčetverjena glasba, rjovejo okleščki roka, džeza in opere, dere en sam nezadržen tok, v katerem je vse pomešano, ne da bi poslušalci poznali skladatelja (v trušč spremenjena glasba je anonimna), ne da bi mogli ločiti začetek od konca (v trušč spremenjena glasba ne pozna oblike): pač tok kalne glasbene vode, v katerem se glasba utaplja in duši.
(Milan Kundera, L’ignorance, 1999)


Arnold_Schoenberg_'The_Red_Look'_-_Kandinsky_1910